Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je Božjega
»Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega!« smo slišali v današnjem evangeliju. Marsikdo razlaga ta stavek s starodavno trditvijo: Vsaka oblast prihaja od Boga. Ta trditev je bila razumljiva v času, ko je bila Evropa še krščanska, danes pa to ne drži več. Evropa je v glavnem liberalna družba, ki je postavila v središče posameznika in zato moramo občudovati različne »cesarje«, ki se na prizorišču hitro pojavijo in še hitreje odidejo z njega. Zato na denarju, ki ga uporabljamo ni več cesarjeve podobe, ker bi potem morali vsakih nekaj let denar zamenjati.
Evangeljski odlomek nam res govori o dveh podobah: o cesarjevi, kateremu je treba plačevati davek in o drugi podobi, ki je ne vidimo, a je še bolj pomembna, o Bogu. Od njega prihaja sleherno življenje in k njemu se sleherno življenje tudi vrača. Te podobe ne vidimo, ker si je po judovski zakonodaji, ne smemo niti upodabljati. V daljši obliki prve zapovedi beremo: »Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo!« In vendar ima vsakdo od nas narejeno svojo podobo Boga. Mi imamo odgovore na vprašanja, ki so povezana z Bogom. Te svoje odgovore pa navadno skrijemo globoko v svoje srcu in se obnašamo, da jih nimamo, kot to storimo v baru, ko iščemo po žepih, da bi plačali pijačo, v resnici pa hočemo, da kdo drug plača.
Ko je Jezus zahteval, naj mu pokažejo denar, s katerim se plačuje davek cesarju, so mu herodovci, predstavniki rimske oblasti v Judeji, takoj pokazali cesarjev novčič, s katerim so plačevali takse. Jezusa so spraševali, ali se sme plačati davek cesarju, a v resnici so poznali odgovor, kajti v rokah so imeli novčič, s katerim že plačujejo ta davek.
Od 6. stoletja pred Kr. so prebivalci Judeje, Samarije in Idumeje morali plačevati rimske takse s posebnim denarjem, na katerem je bila cesarjeva podoba. S to podobo se je namreč ščitil cesarjev kult. Če Hebrejec ni hotel plačati davka s to podobo, to ni bilo le ekonomsko in politično vprašanje, ampak tudi versko, kajti judovska zakonodaja je prepovedovali, da bi si delali podobe o komer koli. Uporaba kovanca s cesarjevo podobo je pomenila malikovanje.
Ljubezen do cesarja se je izražal v denarju: čim več si ga dal, toliko bolj si ga imel rad. Pri tej menjavi je bil cesar oseba, ki je vedno tukaj in zapoveduje, tisti, ki so plačevali pa so bili njegovi sužnji. Ko so naši odnosi na poziciji daj-dam, smo tudi mi podobni cesarju. Vse se zgodi v odnosu do cene in zelo smo pazljivi, da bi drugi plačal ceno, ki smo jo od njega pričakovali. Vsi se namreč obnašamo narcistično, v skladu s podobo, ki smo jo ustvarili o sebi. Ko hočeš v bližnjevzhodnih in arabskih deželah kaj kupiti, ti vedno postavijo višjo ceno, ker pričakujejo, da jo boš zbijal in so razočarani, če takoj plačaš vsoto, ki so jo postavili in nočeš barantati. Od tebe namreč pričakujejo, da ti ovrednotiš njihovo delo in se pogajaš.
Stavek »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega!« ne smemo razlagati z dejstvom, da obstajata dve oblasti, politična in verska. Različne veroizpovedi so pri nas ločene od države, a Jezus nam želi povedati, da je Bog začetek, središče in višek našega življenja. Od njega vse prihaja in k njemu se vse vrača. Če vse pripada tistemu, katerega podoba je na kovancu, je treba kovanec vrniti lastniku. Hkrati pa je res, da je človek ustvarjen po Božji podobi že od nastanka sveta. Zato vse, kar smo, pripada njemu, ki nas je ustvaril, Bogu. Tako kot plačamo davek civilni oblasti, smo tudi Bogu dolžni dati obračun o poslovanju, ki nam je bilo zaupano.
In vendar se pred nami pojavi velika ovira: cesarjevo podobo poznamo, kaj pa Božjo podobo? Kdor pogleda kovanec, vidi cesarjevo podobo, ko pa pogleda mene, kaj vidi? Ali lahko sogovornik v meni prepozna Božjo podobo? Podoba Boga, ki je bila vame vtisnjenja ob mojem rojstvu in ob krstu, ni več takšna, kot je bila na začetku. V teku časa so bili nanešeni različni sloji, ki so prvotno podobo zakrili. Zato je treba Bogu dati priložnost, da se loti prenove moje podobe, da odstrani vse, kar zakriva prvotno lepoto. Vsi moramo stopiti na pot spreobrnjenja in dovoliti Bogu, da nas prečisti, da nas vrne v prvotno stanje, da odstrani vse, kar nas oddaljuje od njega.
Župnik Branko Balažic SDB
Čas med letom Leto A Nedeljska meditacija