Nismo gospodarji, ampak upravljalci zaupanih dobrin
Papež Frančišek se zelo trudi, da bi določenim službam v rimski kuriji dal status, da so samo »za določen čas« in ne nekaj trajnega, kar si si avtomatsko pridobil za ves čas svojega življenja. Zato se morajo škofje s 75. letom starosti odpovedati svoji škofiji in svoje mesto prepustiti mlajšemu. Ista praksa velja tudi za duhovnike v Kanadi: ko dopolnijo 75 let ne morejo biti več župniki. Ta praksa naj bi nam pomagala, da ostanemo realisti: nič nam ne pripada, ne moremo biti gospodarji, ampak samo upravljalci zaupanih dobrin in služb za določen čas. Ne moreš biti gospodar nečesa, kar ni tvoje!
Skušnjava po posedovanju je velika, ko so nam zaupane službe, ki so povezane z oblastjo in močjo. Zelo hitro se začnemo obnašati kot gospodarji. Če smo realisti, si lahko priznamo, da lahko mimogrede kaj izgubimo: svoje najdražje, svoje funkcije, zdravje in celo svoje življenje. Sicer pa naše obnašanje ni kakšna sodobna iznajdba. Tako je bilo že v raju: Adam in Eva nista bila zadovoljna z vsem, kar sta prejela od Boga. Hotela sta si pridobiti še sadove tistega drevesa, ki je pripadalo samo Bogu. Hotela sta postati gospodarja.
Današnjo evangeljsko pridigo o vinogradu, stolpu sredi njega in gospodarju, ki je svoj vinograd zaupal svojim delavcem, lahko razložimo z željo po posedovanju: delavci so hoteli postati gospodarji nad vinogradom, ki ni bil njihov. Jezus je povedal to zgodbo, da bi svojim poslušalcem razložil, kaj se je dogajalo z izvoljenim narodom od njegove izvolitve in vse do danes. Vinograd lahko primerjamo z rajem, ki ga je Bog pripravil za človeka. V njem so drevesa, ki so nam dana za orientacijo, tako kot je v vinogradu stolp, po katerem se lahko orientiraš, da se med vrstami s trto ne izgubiš. Tako kot raj, tudi ta vinograd simbolično predstavlja zemljo, ki jo je izvoljeni narod dobil zastonj, brez kakršne koli zasluge. Zemlja na kateri živimo in naše življenje je nezaslužen dar. Da bi izvoljeni narod varno živel na podarjeni zemlji, mu je Bog dal določeno zakonodajo, ki je bila v raju povezana s posebnim drevesom in v vinogradu s stolpom, da bi se znali pravilno orientirati in bi ostali v pravem odnosu s svojim Bogom. Vinograd je kraj, kjer naj bi veljali zakoni ljubezni, zato ga je treba skrbno obdelovati in varovati pred različnimi vsiljivci. Prilika pa hkrati pravi, da je ta vinograd lahko zlorabljen, ko si ga želiš prisvojiti in postati gospodar.
Gospodar vinograda je zelo potrpežljiv in usmiljen, zato pošlje več delegacij, da bi spreobrnil svoje delavce in prejel žetev, ki mu pripada. Bog je potrpežljiv in nam daje vedno nove priložnosti, da priznamo svoje napake in se spreobrnemo. Toda delavci ne prepoznajo gospodarjeve velikodušnosti in želijo Boga izločiti. Zato ubijejo njegovega sina in se polastijo njegove dediščine.
Takšna je situacija v kateri živimo: Boga je treba izključiti iz našega življenja in potem je vse naše, vse nam pripada, vse lahko izkoristimo in se več ne sprašujemo kdo pije in kdo plača. Tako se sodobnik obnaša do vsega, kar obstaja. Človek hoče biti popoln gospodar nad svojim življenjem. In vendar lahko zanesljivo trdimo, da se nam naši načrti ne izidejo. Marsikaj nam spolzi skozi roke, nobene stvari ne moremo vzeti kot dokončno, nespremenljivo, pridobljeno enkrat za zmeraj. Vedno bolj nam postaja jasno, da nismo gospodarji, ampak samo najemniki. Zato se moramo pametno obnašati do vsega, kar imamo, tudi do vseh naravnih bogastev. Narava sama se nam je začela maščevati in ta boj se bo še povečal, če ne bomo nadeli vajeti svoji požrešnosti in napuhu. Smo samo ljudje in ne moremo postati bogovi!
Župnik Branko Balažic Čas med letom Leto A Nedeljska meditacija