26. nedelja med letom – Preljubo veselje, oj kje si doma – Jože Zadravec

Leto A, 25. septembra, 2011

Preljubo veselje, oj kje si doma … A. Martin Slomšek
Priljubljen vsem Slovencem, doma in na tujem, blaženi škof Anton Martin Slomšek, Prešernov sodobnik, je bil veliki ljubitelj slovenske pesmi. Njegova pobožna mati  je »svete pesmi pevala in pobožne narodne povesti pravila, katerih veliko so še na pamet vedeli«. Po materi je podedoval ljubezen do petja, bil je glasbeno nadarjen. Bil da je pravi virtuoz na klavirju in da je neizmerno rad pel, ljubiteljsko je obvladal tudi orgle, igral naj bi tudi gosli. Ko je bil v Celovcu spiritual, je bogoslovce »sam poučeval koralno in sploh cerkveno petje«. Poznal in izpisal si je  besedilo pesnika Valentina Staniča (1774-1847, na Banjšicah ustanovil lastno, prvo slovensko tiskarno, kjer je tiskal svoje posvetne in cerkvene pesmi), da je lepa pesem trajna »žlahtna roža za ljudi, ki daja srcu veselje in duši zdravo moč; rože hitro ocvetijo, čedne pesmi pa slovijo po sto let«. Pri nadžupniku Slomšku, ki je sam rad pel (še kot škof je rad prepeval), se je »vsako nedeljo in svetek popevalo«, imel je »lep svetlosrebrni glas« in k petju navduševal tudi druge.
Učiteljem in duhovnikom je priporočal, naj v šoli prepevajo primerne ljudske pesmi, izdal je tudi zbirko »Šola vesela lepega petja za pridno šolsko mladino« (1853). Najbolj se je ogreval za ljudsko petje pri božji službi, pospeševal, naročal in priporočal je množično in navdušeno ljudsko petje, preganjal necerkveno glasbo. Zavedal se je, kako močan vzgojni vpliv ima cerkvena pesem na otroke in odrasle, čedne pesmi so otrokom »prva dušna paša«. Iz osebnega doživetja lepega, množičnega petja v cerkvi govori o njem kot sredstvu za globlje doživljanje skrivnosti. Lepe praznične pesmi so kakor »lepa pražnja obleka, ki praznik olepša in poživi«. Slomšek je opozarjal: s prebučnim igranjem »večidel orglarjev petja ne obudi in ne povzdiguje, temveč le duši«, orgle, »lepa cerkvena reči«, so le tedaj prijateljice cerkvenega petja, če ga »pohlevno podpirajo«. Poštene svetne pesmi Slomšek imenuje »življenja sol« in »podpora čednosti«, »dobre volje zabela in kratkočasja vino«. »Lep božji dar je čedno ubrana pesem, in moder pesnik, ki prave pesmi snuje; on je v resnici božji mož in pa svojega rodu velik dobrotnik,« pravi Slomšek.
Pred 160 leti je v Celovcu izšel že tretji natis  njegovih zbranih pesmi z naslovom »Koroške in štajerske pesmi« (prvič leta 1838, četrti natis leta 1855), to je »prva slovenska posvetna pesmarica z melodijami«. V uvodu je takole nagovoril svoje rojake: »Ljubi Slovenci! Vem, da lepe pesmi radi pojete, ino s petjam sebi kratek čas, drugim veselje delate, Bogu pa čast ino hvalo dajete. Nate! Tukaj sem jih vam eno čedno zbranje narlepših pesmi podal, katere so polne lepih naukov, ino zalih, nedolžnih rožic pevske umnosti, Jes sim si zvest, da jih bote z veseljam spevali … le pošteno petje vam pravo ino stanovitno veselje daja. Pojte le, pa pojte pošteno, ino najte, da se vaših bogaboječih ino nedolžnih pesmi slaven glas po dolinah razlega, po hribih razdeva ino po gorah do nebes vzdiguje! To vam želi vaš perserčen prijatel, ki vam te pesmi izroči.« V tej pesmarici je 17 izvirnih Slomškovih pesmi, med njimi denimo: Preljubo veselje, oj kje si doma, Slovenc Slovenca vabi (Zdravica Slovencev), Glejte, že sonce zahaja, Nas poštenost zapustila, Tri rožce naj v našimu vertu cveto (roža veselja, lilija nedolžnosti, zelen rožmarin), Dobro jutro Bog daj, Lehko noč, daj nam Bog svojo pomoč.
Slomškov namen je bil spodbuditi vedro »pošteno petje« v kar najširših krogih, zlasti med mladino, tudi prek verskega in šolskega pouka. S pesmijo je hotel dvigati nravstveno in duševno omiko ljudi, utrjevati vlogo slovenske besede tako v zasebnem kakor v šolskem in s Cerkvijo povezanem prosvetnem življenju. Lepemu petju doma in med prijatelji kakor v cerkvi je pripisoval poseben vzgojni pomen; bil je prepričan, da pošteno petje žlahtni ter povzdiguje duha. Ljudske pesmi z napevi je zbiral že vse od začetka svoje duhovniške poti. Vrh Slomškovih prizadevanj je bilo Malo in Veliko berilo, ki sta postali uradni, državno predpisani  učni knjigi za nižje razrede in sta med prvimi slovenskimi knjigami te vrste. Učbenik Blaže in Nežica je bil namenjen nedeljskim šolam. Značaj Slomškove misli o šoli in omiki v obeh berilih preveva enovit duh: povezanost med praktičnim znanjem in življenjsko modrostjo, med razumom in vero. Harmonično se mora dopolnjevati branje in pogovor, pisanje in petje, resnost in vedrost, nauk in izkustvo.
Na začetku Malega berila »za pervošolce« (1854) Slomšek nagovarja šolarje: »Mladost! Tvoja perva skerb bodi modrost. Po modrosti spoznavamo Boga. Bogu lepo služiti nas modrost uči. Prava modrost nam pravi, za kaj nas je Bog stvaril. Modrost nam kaže pravo pot k Bogu. Za kaj so vse stvari na nebu in na zemlji, nas modrost uči. Le modrost nam pravo srečo daje. Modrost več velja kot srebro in zlato. Modrost je slajša kot med. Lepše kot mila zarja nam sije modrost. Nar večjo čast nam modrost daje. Veselo živi, kdor modro živi.
Ob čem se je naše ljudstvo skozi tisočletja svojega obstoja duhovno razveseljevalo, vzgajalo, povzdigovalo in si tešilo potrebe srca? Ali niso to mile pesmi, privrele iz prečistega srca naroda, ki se jih še oklepa s tako zvesto ljubeznijo? Ali niso to prisrčne pravljice in pripovedke, zvrhane domišljije, ki jih je ustvaril genij ljudstva in se še dandanašnji širijo od ust do ust?
Prijetne so pesmi slovenske, ki se lepo gladko zlagajo in po nebeško naše srce razveselijo; zategadelj Slovenci po vsih krajih tako radi pojo. Slomšek je še doživljal čas, ko je narodna pesem prevevala vsakdanjik naših prednikov! Čas in njegove ujme so spremenile duhovno obličje slovenskega človeka, zato pa je tudi manj pravega veselja in manj božjega blagoslova v deželici pod Triglavom.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 25. september 2011, Slomškova nedelja