Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober!
Skušajmo se vživeti v odprto tržnico, na kateri ne prodajajo le zelenjavo in sadje, ampak na kateri stoji večja skupina mladih, zrelih moških, ki so brez zaposlitve in čakajo, da jih kdo tisti dan najame za kakšno delo. Na Bližnjem vzhodu je to še danes nekaj običajnega, v Jezusovem času pa je bil to edini način, kako si preživljal svojo družino. Zato lahko odprta tržnica postane običajno okolje, ki predstavlja naše življenje. Tvoje življenje bo osmislil gospodar, ki ti bo rekel: »Pridi v moj vinograd!« Dan že zahaja in nekaj moških je še vedno tam in se ozirajo okrog, če bo kdo prišel in jim rekel: »Pridite z mano!« Kakšen od njih skuša najti odgovor na vprašanje: »Kako to, da sem še vedno tukaj? Me nihče ne potrebuje? Nisem za nikogar dovolj dober, da bi me izkoristil za kak posel?«
Stati na tržnici je tudi velik riziko: prišel bo kdo, ki me bo izkoristil, me onečastil, me zlorabil in me na koncu peljal žejnega čez potok! Veliko trgovcev čaka, da me izkoristijo za svoj posel brez plačila. Danes ne srečamo sužnjev v klasičnem pomenu besede, a to ne pomeni, da ne obstaja moderno suženjstvo in trgovina z ljudmi.
Jezus nam je danes govoril o gospodarju, ki je najemal delavce. Kar precej delavcev je prišlo na delo pozno. Morda so bili krivi majhni otroci, ki jim je bilo treba zjutraj pripraviti nekaj za lačne želodčke in jim najti druščino, da se ne bi dolgočasili. Kakšen se je morda spraševal, ali se spodobi stati na tržnici in s tem vsem pokazati, da si ničvreden, odvisen od drugih, nesposoben sam poskrbeti za delo in preživeti svojo družino. Marsikoga je sram javno pokazati, da je revež, brez rednih dogodkov, zato ne upa priti na Karitas in prositi za hrano. Jezusova prilika nam nič ne pove, kakšni so bili motivi, da so delavci iskali delo. Vedno jih je nekaj takih, ki niso izbrani in zato niso sposobni osmisliti svoje življenje.
In vendar je v Jezusovi zgodbi nekaj drugače: gospodar je sposoben čakati. Ta gospodar ne gleda na svoj dobiček, ampak razmišlja o delavcih, ki jih ima pred seboj. Njegov edini namen je, da vsak od njih čuti, da je sprejet in najde svoj prostor v njegovem vinogradu. Ta gospodar ne gleda na uro in ne računa. Pri njem si dobrodošel ob vsakem času, tudi eno uro pred mrakom. Navadno so gospodarji hodili povpraševat po delavcih vsake tri ure, toda ta gospodar gre na tržnico tudi eno uro pred zaključkom dneva.
Težko si predstavljamo takšnega gospodarja, ki tako razsipava s svojo dobroto, kajti ti, ki bodo delali samo eno uro, mu ne bodo prinesli nobenega dobička. In kako je z delavci, ki so prišli delat zgodaj zjutraj? Težko bi rekel, da so dobro opravili svoje delo, kajti večina med njimi je zavistnih, ljubosumnih. Več časa so zapravili z opazovanjem, ob kateri uri je kdo prišel v vinograd, kot pa, da bi se posvečali delu, ki jim je bilo zaupano. Ves dan so razmišljali, koliko bodo zaslužili, ker so prišli prvi in koliko bodo dobili ti, ki so prišli zadnji. Ne zanima jih, s kakšno zgodbo prihajajo na delo ti zadnji, ampak jih zanima samo to, koliko bodo zaslužili. Vsi dobro vemo, da je velika razlika med tem, koliko časa si bil nekje in kako si opravil delo, ki ti je bilo zaupano. Ali vedno delam spoštljivo in pokažem, da delo res krepi človeka? Večina od nas zna dobro upoštevati stari pregovor iz časa skupnega socializma: »Nisam došao, da radim, nego da zaradim!« Ali: »Gospodar me ne more slabše plačati, kot lahko slabo delam!«
Ne bom šel delat ankete, kakšni smo v našem vsakdanjem življenju in kako se obnašamo na delovnem mestu. Vsakdo od nas ima svojo zgodbo in svoje spoštovanje. Gospodar ne razmišlja, kako se mu bodo izšli računi glede zaslužka, ampak vsakemu želi njegovo dobro. Z vsakim se zmeni za »en denarij«, kar je zaslužek za preživetje družine tisti dan. Ni večje nepravičnosti kot je ta, da skušamo izenačiti to, kar se ne da izenačiti. Nista dve življenjski zgodbi enaki, nimamo vsi enakih želodcev. Gospodar iz prilike ni gospodar, ampak predvsem lik očeta, ki nas ne sprejema kot služabnike, ampak kot svoje otroke, kot sinove in hčere. Problem je, ker imajo delavci drug drugega za rivala, za tekmeca in se ne sprejemajo kot bratje.
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto A Nedeljska meditacija