Vsaka kriza nekaj skriva
V nekem trenutku nas preseneti stavek: »Ne razumem te več! Kaj se s teboj dogaja?« Takšno sporočilo je kot alarm, jasno znamenje, da so naši medsebojni odnosi v krizi. To se lahko zgodi med zakoncema po nekaj letih zakona, dogaja se med prijatelji, ki so svobodni, da iščejo nova poznanstva, dogaja se v različnih gibanjih, skupinah, redovnih skupnostih. Pred nami ni več tistega začetnega navdušenja, obnašanje je rutinsko in ni več pravih izzivov. To je nekaj normalnega, kajti čim bolj se poglabljamo vase, ali se trudimo spoznati določeno osebo, skupino ali delovno področje, toliko bolj odkrivamo, da se sami in osebe, s katerimi živimo, spreminjamo. Ta proces bi radi zaustavili, zato se trudimo na vseh področjih, da do spremembe ne bi prišlo, da bi ljudje bili takšni kot so, kot smo se nanje navadili. Vse mora ostati v skladu z našimi pričakovanji in potrebami. Ko imaš občutek, da osebo poznaš, si se sposoben prilagajati in vnaprej predvideti, kaj se bo zgodilo in kako se boš odzval.
Današnji evangelij nas želi opozoriti, da se enako obnašamo tudi pred Bogom. O njem imamo neko mnenje, morda smo celo prepričani, da ga dovolj dobro poznamo in zato ne pričakujemo od njega nič novega. O Bogu ponavljamo iste stvari, kot da bi šlo za knjigo, ki smo jo nekoč prebrali in smo si nekaj podatkov tudi zapomnili.
Zdi se, da je tudi Jezus ugotovil, da so njegovi odnosi z množico, ki ga vsak dan posluša, pristali v slepi ulici in ga ljudje ne razumejo oziroma si napačno razlagajo njegove razlage o Božjem kraljestvu. Da bi dobil vsaj približen odgovor, Jezus vpraša apostole: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Od apostolov hoče zvedeti, kaj si ljudje mislijo o njem. Množica gleda na Jezusa v luči starih informacij, ki so jim bile posredovane od njihovih verskih voditeljev. Ti so poznali preroke, kot je bil Elija in poznali so Janeza Krstnika, ki je v reki Jordan krščeval in klical k pokori. Jezus se jim ni zdel drugačen od drugih pridigarjev. Nič novega pod soncem.
Jezus je postal nekoliko zaskrbljen, zato je ponovil svoje vprašanje in ga naslovil na učence: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Hotel je vedeti, če ga vsaj učenci razumejo. S tem vprašanjem se mora soočiti vsak učenec, ki nekaj časa hodi s svojim učiteljem. Vprašanje je zastavljeno vsem nam: Po tolikih letih verouka, obiska nedeljske maše, prejemanja zakramentov, kaj mi Jezus pomeni? Za mnoge je verjetno Jezus oseba, ki jih sploh ne nagovarja. Jezus je eden od mnogih, o katerih sem nekaj prebral ali slišal. Jezus je oseba iz knjig, o kateri si večina ne zastavlja vprašanja in ga nič ne sprašujejo.
Kdo je Jezus zame v mojem sedanjem življenju? Odgovor ni povezan s kakšno razumsko razpravo, ampak z razsvetljenjem od Svetega Duha. Zato Jezus odvrne apostolu Petru: »Meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih!« Do pravega odgovora ne pridemo s svojim razumskim razmišljanjem, ker Jezusa prepoznamo kot odrešenika šele po razsvetljenju s Svetim Duhom.
Jezus seveda ni vrgel puške v koruzo. Kljub nerazumevanju in nesposobnosti, da bi ga množica sprejela za odrešenika, ostaja navzoč v Cerkvi in zaupa nepopolnim ljudem. Apostola Petra, ki ga je zatajil, postavi za skalo, za prvega papeža in v tabernaklju ostane navzoč med nami. Sedaj ima na razpolago samo nas, nepopolne ljudi, po katerih se lahko širi njegov evangelij.
Kaj moramo narediti, da bomo Jezusa bolje poznali? Treba je hoditi skupaj z njim, vendar ne le v tistih časovnih obdobjih, ko je ozdravljal in delal čudeže, ampak tudi na križevem potu in na Kalvariji, kjer je bil križan in na velikonočno jutro, ko je vstal od mrtvih. Zato Jezus naroči apostolom, naj nikomur ne povedo, da je on Kristus. Samo informacije o Jezusu namreč niso dovolj. Vsakdo od nas potrebuje osebno izkušnjo. Drugo osebo resnično spoznamo, ko hodimo skupaj z njo, ko se odpovemo določenim trditvam in se potrudimo, da bi si o njej pridobili osebno izkušnjo. Jezus hoče stopiti z vsakim od nas v osebni odnos, z njim se moramo pogovarjati in deliti svoje izkušnje, ko smo srečni in nesrečni, ko smo zadovoljni in ko smo razočarani, ko smo uspešni in ko izgubljamo. On ve, da nismo vsak trenutek isti, da se spreminjamo, da imamo svoje vrhunce in padce. On nas sprejema celostno, kot ljudi z veliki načrti in hkrati zelo ranljive, nesposobne in potrebne pomoči.
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto A Nedeljska meditacija