2. nedelja med letom – Hodita za menoj! – Branko Balažic

Leto B, 15. januar, 2012

Danes smo poslušali evangelij, ki je govoril o Janezu Krstniku, njegovih učencih in Jezusu. Janez je pokazal na Jezusa in dva njegova učenca sta takoj šla za njim. Jezus se je ustavil in ju vprašal: »Kaj želita?« Odgovorila sta: »Učenik, kje stanuješ?« Jezus jima pravi: »Pridita in poglejta!« Šla sta in tisti dan ostala pri njem.
Jezus se pripravlja na svoje poslanstvo in za svoje delo izbira sodelavce. Zelo važen je način oziroma odnos, ki se bo ustvaril med njim in njegovimi najbližjimi, ki bodo kasneje nadaljevali z njegovim delom. Kakšen odnos se bo ustvaril med njim in elito izbranih.
Ko je Jezus prišel k Jordanu, ga je Janez Krstnik prepoznal in rekel množici: »Glejte, to je Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta!«
Ta stavek nam je zelo poznan. Vsak dan ga slišimo pri maši, in sicer po očenašu, ko dvigne duhovnik posvečeno hostijo. Takrat naznani: »Glejte, Jagnje božje!« Kaj se takrat dogaja z nami, z vsakim od nas? Kaj takrat vidimo v duhovnikovih rokah? Ali res iskreno verujemo, da je bela hostija Bog, Jagnje božje? Ta, ki je prišel, da bi odvzel naše grehe, našo bolečino, stisko in osamljenost? Ko se s prvoobhajanci pogovarjamo o obhajilu in beli hostiji, sledi vedno vprašanje: »Kako je Jezus v beli hostiji? Saj ga ne vidim? Je v vsaki hostiji cel Jezus?« Kako naj otrok veruje, da je v hostiji Jezus, ko pa vidi pred seboj samo košček kruha? Pa to se ne dogaja le otrokom, tudi sam večkrat ne vidim v rokah več kot le belo hostijo. In pogostokrat prejmemo obhajilo le zato, ker smo tako navajeni.
Tudi poslušalci iz evangelija niso razumeli Janeza Krstnika, ko je rekel: »Glejte, Jagnje Božje.« Gledali so Jezusa, a so videli le človeka. Hrepeneli so po odrešeniku, a ga niso prepoznali. Celo Janezu Krstniku ob prvem srečanju z Jezusom ni bilo dovolj jasno, koga ima pred seboj.
S človeškimi očmi Boga ne moreš spoznati. S temi zemeljskimi očmi ne moreš videti več kot le človeka ali belo hostijo. Še posebno, če v sebi že vnaprej oblikuješ podobo, kakšen naj bo Bog in iščeš potrditve, da je takšen, kakršnega si predstavljaš. Zato je Jezus vedel, da si bo moral izbrati skupino, ki ga bo razumela in bo potem lahko nadaljevala z njegovim delom.
Dva Janezova učenca sta postala pozorna na Janezov stavek: »Glejte, Jagnje Božje!« Pričakovala sta odrešenika in takrat, ko sta pogledala na Jezusa kot človeka, se je v njunem srcu nekaj zganilo: »Kaj pa, če je on zares tisti, ki mora priti?« Hrepenenje po odrešeniku, ki se je prebudilo v njunih srcih, jima ni dalo miru, zato sta se odpravila za njim. Spustila sta se v tveganje, ker sta v sebi prepoznala začetno navdušenje, ki jima ni dalo miru. Predvsem pa ju je ta neznanec privlačil, zato sta mu takoj sledila.
Prvi korak v duhovni rasti in zorenju v veri je povezan z željo: »Hočem spoznati Boga, hočem ga videti, hočem ga slišati.« To je tisto začetno navdušenje, ki ga moramo najti v sebi. Goreti je treba za Boga, ga iskati, pokazati interes, da nas potem Jezus opazi in vzljubi.
Kako iščemo Boga in se zanj zanimamo? Na začetku je vedno molitev in prošnja: »Gospod, pokaži se in spregovori! Povej mi, kaj pričakuješ od mene!« V tej molitvi in prošnji je treba vztrajati, ne odnehati, ampak biti nekoliko »nasilen« pri trkanju na božja vrata.
Naslednji korak je v poslušanju. Dolgo je treba poslušati, da zaslišimo pravi glas. Ne govori namreč samo Bog, ampak tudi gospodar teme. Oba iščeta učence, ki jima bodo sledili. Pri tem koraku nam je lep zgled prav Janez Krstnik.
Njegovi starši so bili dovolj premožni, da bi mu lahko zagotovili lepo življenje, vendar je sin zapustil udobje takratnega sveta. Pustil je vse in odšel v puščavo, kjer je nosil obleko iz kamelje dlake in se hranil s kobilicami in z divjim medom. Gospodova roka je bila z njim, ker je bil dovolj ponižen; dovolil je Gospodu, da je vodil njegovo življenje, pa čeprav v puščavo, med kobilice in divje čebele. Zato ga je Bog napolnil s svojim duhom in mu pokazal Jezusa, ko je ta prihajal k njemu.
In tu je bistvo. Bog sam je pokazal Jezusa. Bog govori v vsakem človeku. Pomembno je naše sodelovanje, pomembno je oditi v puščavo oziroma ustvariti v sebi in okrog sebe dovolj tišine, da Bog lahko spregovori, da lahko slišimo njegove besede. Tako nas zgled Janeza Krstnika vabi, da bi vsak dan za trenutek pustili vsakdanje skrbi in odšli v samoto – v zbranost, molitev, k maši.
Drža poslušanja je zelo pomembna: treba je moliti, prositi, moledovati pred Bogom in vztrajati, ne se umakniti, dokler se Bog ne oglasi. Ko so pred nami problemi, jih je treba prinesti pred Boga, govoriti o njih, moliti, prositi in čakati na odgovor. In odgovor v določenem trenutku pride, pojavi se kot preblisk, kot ideja, ki nam je stalno pred očmi in se je ne moremo znebiti. To je odgovor, na katerega smo čakali in prišli do njega po dolgem razmišljanju in molitvi. In tak odgovor velikokrat preusmeri človekovo življenje.
Kaj se je zgodilo z Janezovima učencema, ki sta šla z Jezusom? Tisti dan sta ostala pri njem in učitelj je naredil nanju tako globok vtis, da sta sklenila hoditi z njim. Še več: povabila sta še svoje poklicne tovariše in tako je nastala skupina dvanajstih apostolov.
Je danes kaj drugače? Mar danes Jezus kliče manj kot nekoč, ker občutimo krizo duhovnih poklicev? Mislim, da ne. Problem je drugje: njegov klic, žal, velikokrat naleti na gluha ušesa. Pri mnogih mladih ni tistega prvega koraka: navdušenja, da bi Jezusa iskali in nestrpno čakali, da se jim razodene, da jim spregovori, da jih pokliče. Mnoge škofijske in redovne ustanove imajo dneve odprtih vrat, a le redki pridejo na oglede in se zanimajo. Zato bomo pri tej sveti maši še prav posebej prosili, da bi mladi našli v sebi navdušenje za Boga, prave vrednote in srečo, ki ni minljiva, ampak nam odpira pravo nadaljevanje življenja tudi po smrti. Zato priporočam vsem, da vključujemo mlade generacije v svojo molitev in prosimo Boga, naj ne obupa pri svojem klicanju delavcev v svoj vinograd. Delavcev v duhovnih poklicih je res premalo, zato si jih moramo izprositi in izmoliti.
župnik Branko Balažic, SDB