Jezusov krst – Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje – Branko Balažic

Leto B, 1. januar, 2012

Otrok zelo hitro ugotovi, kdo ga ima resnično rad. To izkušnjo dobi najprej pri starših in najožjih sorodnikih, kar potem še bolj poglobi v vrtcu in osnovni šoli. Biti ljubljen je osnovna izkušnja, ki jo lahko zelo dobro ločimo od vsega, kar je zgolj namišljena ljubezen in podkupovanje. Tisti, ki te ima rad, te ima rad takšnega kot si. Žal so mnogi starši zaljubljeni v idealno podobo svojih otrok. Zato slejkoprej ugotovijo, da se je ta podobe sesedla kot hišica iz kart. Vsakdo sicer mora imeti idealno podobo in gorje, če starši od svojih otrok ne bi veliko pričakovali. To pa ne pomeni, da je treba otrokom popuščati in jim izpolniti vsako željo.
Jezus je prišel na svet kot otrok in kot božji poslanec. Oče mu je zaupal posebno nalogo in Jezus se je zavedal, da drugega Odrešenika namesto njega ne bo. Pokoren Očetovi volji je zato stopil v vrsto z grešniki, ki so čakali, da jih bo Janez Krstnik krstil. Ko je bil Jezus na vrsti, se je slišal Očetov glas: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« To je bil zares vzklik veselja in sreče. Vsak oče bi se želel na tak način pohvaliti s svojim otrokom, pa se največkrat to ne zgodi. Kje so vzroki?
Vsako rojstvo je nezaslužen dar. Nihče na svetu ni odveč, vsakdo je na svetu kot Očetov poslanec z nalogo, ki jo mora opraviti. Prav v tem naj bi bili podobni bogu Stvarniku, namreč, da je vsakdo božji namestnik na zemlji, ki mu je bilo zaupano poslanstvo.
Koliko otrok se zaveda te naloge, ki so jo prejeli? Koliko staršev se zaveda, na je njihova naloga v tem, da odkrivajo pri svojih otrocih poslanstvo in poklic, v katerega jih bog Oče vabi. Ko otroka prepustimo, da ga vzgajata ulica in okolje, ki nima v sebi nič krščanskega, ga vedno bolj oddaljujemo od njegovega poklica in poslanstva. In čim dlje je otrok od Boga in čim bolj so starši prevzeti od navideznih vrednot, toliko hitreje in toliko lažje bo otrok postal žrtev razmer, ki ga bodo oropale človeškega dostojanstva, mu vzele dobro ime in ljubezen, ki mu je dajala potrebno toplino in varnost.
Zakaj se bojimo biti v Očetovi bližini? Njegova ljubezen ne pozna meja in je za vsakega od nas največja dobrina, ki je ni mogoče zamenjati z nobeno materialno dobrino.
Zato, brat, sestra, bova varovala najino božje otroštvo in se veselila skupnosti z Jezusom, ali pa bova to, kar je najlepše in najdragocenejše, zavrgla. Splača se tvegati in ostati božji otrok, ki je pokoren Bogu. Kdor je z Bogom, je lahko trdno prepričan, da bo stalno v objemu neskončna ljubezni. Si lahko predstavljava kaj večjega? Bog naju ima rad, bodiva vesela in zadovoljna.
župnik Branko Balažic, SDB