Bodimo velikodušni z dobrimi željami
»Srca neumnih niso sposobna sprejeti luči, ker jim njihovi grehi preprečujejo, da bi jo videli. Naj si ne domišljajo, da luč ne obstaja, če je niso sposobni videti!« to misel in globoko prepričanje nam je zapustil sveti Avguštin. Ko resnično hočemo narediti nekaj dobrega osebi, ki jo imamo pred seboj, se navadno potrudimo, da bi to osebo spoznali. Ljubezen je namreč sposobna premagati različne strahove in zmotna prepričanja, da nas bodo drugi kritizirali, narobe razumeli, nas imeli za nesposobneže. Ljubezen se hoče razodeti že po svoji naravi, pa čeprav tvega, da bo zavržena, nerazumljena in nesprejeta. Zato je tisti, ki ljubi, vedno glasen, ne naveliča se govoriti, na vse pretege se trudi, da bi tišino zapolnil z dobro vsebino. Kdor ljubi ne čveka, ampak svojo govorico pretvori v konkretna dejanja. To je verjetno glavni razlog, da apostol Janez začne svoj evangelij z Besedo, zapisano z veliko začetnico. Njegov uvod je izpoved ljubezni, ki ni neka hipoteza, ampak resnično življenje, ki se konča s trpljenjem, s smrtjo na križu in poveličanjem. Ta misel je lepo povzeta z zaključkom tega uvoda: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razložil.«
Prepustimo se sedaj krajšemu razmišljanju o tej Besedi, ki je bila že od začetka. Bog začne govoriti z ustvarjanjem vsega, kar obstaja in nikoli ne neha govoriti, kajti on se hoče srečati z nami tudi takrat, ko mu obrnemo hrbet in ga zapustimo. On je po Jezusu Kristusu z nami tudi takrat, ko smo žalostni, razočarani in zavrženi. V temini našega srca njegova beseda vedno odmeva in nas vabi: »Sprejmi me! Rad te imam!« To je lahko prva dobra želja v letu, ki ga začenjamo.
Druga spodbudna želja je: ta Beseda je luč, da se ne bi izgubili v trenutkih, ko nam manjkajo kriteriji in usmeritve, ko ne vemo, kam je treba iti in ne razumemo tega, kar se nam dogaja. Ta Beseda nas vabi, da ji prisluhnemo, kajti to je luč, ki sveti v našo temo. Bodimo prepričani, da je ta luč močnejša od sleherne teme.
Tretja dobra želja je povezana z dejstvom, da Božja ljubezen, ki se je razodela v Jezusu, sprejema tudi zavrženost in nerazumevanje. Njega ni sprejel le poganski svet, ampak ga niso sprejeli tudi njegovi, judovski narod, katerega pripadnik je bil. In vendar je Jezus kljub temu vztrajal, ni se umaknil, kajti bistvo Božje besede, da ostane v nas in deluje tudi takrat, ko jo zavržemo, ko se od nje oddaljimo, ko rečemo: »Bog pojdi vstran! Ne potrebujem te!«
Apostol Janez nam v svojem uvodu tudi jasno pove, da Bog sprejema človekovo sodelovanje. Janez Krstnik je bil prvi, ki je govoril o tej luči vsem, ki so ga hoteli poslušati. On ni bil luč, on je samo oznanjal luč. Mi smo večkrat podobni baklam, ki se trudijo, da bi zamenjale luč. Zato je četrta dobra želja, da smo čuječi in previdni, da ne zamenjamo luči s tistimi, ki so poklicani, da pričujejo o tej Luči, o Bogu, ki se je razodel v Jezusu Kristusu. Nismo mi tisti, ki posedujemo vso resnico, mnogi se smatrajo za nezmotljive in ne dovolijo, da bi kdo njihovo učenje in delovanje kritiziral. Mi nismo bogovi, ampak samo služabniki, ki jih je Jezus izbral, da govorijo v njegovem imenu.
Od besed je treba preiti k dejanjem. Ljubezen je resnična šele takrat, ko se besede prelijejo v konkretna dejanja. Zato je Beseda z veliko začetnico postala meso, Jezus je prišel k nam kot človek, ki se je na križu izničil in postal popolna daritev. Zato je zadnja dobra želja: naše besede, želje, hrepenenja in obljube naj se letos spremenijo v konkretna dejanja. Beseda je prišla živet k nam in se je odločila, da bo ostala med nami. Jezus je še vedno navzoč tukaj in sedaj. On nam ne govori nekje od daleč, njegova beseda se je naselila v slehernem srcu in je živa ter učinkovita, ko ji dovolimo da deluje in nas spreminja. Naša dejanja naj preveva usmiljenje in odpuščanje, kajti v tem je naša sreča in sreča vseh, s katerimi se bomo srečali.
Župnik Branko Balažic SDB Božični čas Božični čas Leto A