2. nedelja po božiču

1. januarja, 2022

Modrost poveličuje sama sebe, sredi svojega ljudstva se hvali

»Modrost poveličuje sama sebe, sredi svojega ljudstva se hvali!« nas v prvem berilu poučuje Sirah, ugleden Jeruzalemčan, ki je bil že od svoje mladosti prežet z ljubeznijo do postave in si je prizadeval, da bi tudi drugim posredoval sadove svojega razmišljanja in izkušenj s tem, da bi ustanovil svojo šolo. S tem človekom, ki je živel v davni preteklosti, okrog leta 200 pred Kristusom, nas povezuje veliko stvari, ker se kot ljudje nismo kaj bistveno spremenili. Vsi hočemo biti modri, pametni, uspešni in cenjeni. Otrok se trudi, da bi mamici in očiju pokazal kako pameten in spreten je s svojimi igračami, kajti vsaka pohvala ga krepi in mu veča zaupanje vase. Mladostnik naredi še en korak naprej, ko vso svojo energijo usmeri v biti samostojen, neodvisen, središče vsega, kar obstaja. Prvo obdobje samostojnega življenja je povezano s kariero in dokazovanjem, toda, ali je za vsemi temi poskusi tudi prava modrost? V življenju naredimo veliko napak in na smrtni postelji, mnogi upajo priznati, da se niso kaj prida naučili.

Kakšna je modrost, ki si jo Sirah predstavlja kot zidove, ki dajejo hiši pravo vrednost? Zanj je modrost v tesnem odnosu z Bogom, kajti na začetku svoje knjige zapiše: »Vsa modrost je od Gospoda, ob njem je na veke.« Modrost je bila ustvarjena pred vsem drugim stvarstvom, je skrita in nerazkrita, kajti moder je samo Bog, ki jo je ustvaril, pregledal, premeril in jo razlil po vseh svojih delih. Nato pa jo je podelil tistim ljudem, ki ga ljubijo. Tudi Grki in Rimljani so bili iskalci modrosti, vendar ta modrost je bila daleč od Boga, drugačna od judovske. Zato je za Siraha tako pomemben strah Gospodov, ki je tesno povezan z modrostjo: »Če koprniš po modrosti, spoštuj zapovedi, pa ti jo bo Gospod priskrbel!«

»Jaz sem izšla iz ust Najvišjega in kakor megla prekrila zemljo!« nadaljuje Sirah. Gre za rojstvo modrosti kot besede Boga in prav s to mislijo apostol Janez začne svoj evangelij. Ko je bila zemlja še pusta in prazna, ko se je tema razprostirala nad globinami in je Božji duh vel nad vodami, je Bog spregovoril svojo besedo, ki je začela ustvarjati svet, ki je lep in dober, ker je dober in ljubezniv njegov Stvarnik. Ta modrost je dosegla svoj višek s človekom, našla si je prostor v izvoljenem narodu in z Jezusom se je razširila na ves svet. Mi smo sedaj dediči te modrosti, ki je vir življenja, saj z Jezusom sama postane naša hrana in pijača. Zato smemo trditi, da je modrost več kot samo vpogledi modrecev in njihova praktična učenja. Sirah vključi v modrost vse Izraelove tradicije, sveto zgodovino skupnosti, pravno tradicijo in duhovnost. Vzgoja v modrosti je sicer trda in polna skušnjav, vendar se na koncu obrestuje. Modrost namreč preizkuša in muči svoje sledilce, dokler ni prepričana vanje. Vsakega, ki bo zašel s poti, bo zapustila. V zadnjem poglavju svoje knjige, ki je avtobiografska pesem o modrosti, Sirah zapiše pomemben stavek: »Nastavite svoj vrat pod njen jarem, naj vaša duša sprejme vzgojo; saj je prav blizu, tako da jo je lahko najti!«

Branko Balažic SDB