Pogovor s salezijancem Gildasiom Mendesem, vrhovnim svetovalcem za družbeno obveščanje
Hkratna uporaba več različnih medijev (multitasking) se je v povprečju povečala za 16 do 40 odstotkov. Vedno bolj smo navajeni uporabljati več naprav hkrati in se hkrati potopiti v digitalno okolje. Ali lahko rečemo, da se spreminja tudi način učenja otrok?
Pred odgovorom bi najprej poudaril izraz »imerzija« (digitalna potopitev). Kot je znano, digitalna uporaba pomeni, da vstopamo v tako imenovani svet kibernetskega prostora in infosfere. Ko se povežemo z internetom, tem ogromnim vesolje omrežij, spletnih strani in na tisoče virtualnih avtocest, se soočimo z brezmejnim vesoljem, kot da bi izgubili občutek lokalne prisotnosti.
Kaj je infosfera? To je vesolje, sestavljeno iz celote predmetov in informacij različnih vrst, ki dinamično vplivajo drug na drugega. Predstavljajmo si jo kot akvarij, v katerega smo popolnoma potopljeni.
Če sem nekoč poznal domači kraj in okolico, lahko danes s telefonom, povezanim z internetom, potujemo po svetu. V digitalnem svetu smo kognitivno in čustveno vključeni v ogromno vesolje podob in zvokov, ki omogočajo interaktivnost, udeležbo in sodelovanje z ljudmi in stvarmi. Za primer vzemimo spletno nakupovanje: vstop v spletno trgovino je izkušnja, ki nas posrka vase. Gre za praktično doživljanje čutne izkušnje, kjer vse dosežemo s preprostim klikom in potrditvijo.
Ko vzpostavim stik s telefonom, pride do interakcije človeka z napravo, ki nam omogoča vstop v virtualni svet, kar lahko imenujemo virtualno posredovanje človeka. To pomeni uporabo naših čutov, zaznav, domišljije in čustev. S tem posredovanjem (jaz in naprava) dobimo dostop do resničnega vesolja, ki je kodificirano (digitalizirano) in doživeto z razdalje. Imerzija v digitalno neposredno vpliva na naša življenja ter družbene in kulturne odnose.
Ali lahko torej rečemo, da internet spreminja naše možgane in ritem življenja?
Ker internet omogoča hitrost, neposrednost in interaktivnost, naši možgani očitno vstopijo v novo dinamiko in se začnejo odzivati na možganski pospešek, na povečano dejavnost živčnega sistema in posledično na vključevanje petih čutov. Na ta način vstopamo v nekaj, kar lahko imenujemo kolektivni možgani (kibernetski prostor), ki je način obdelave znakov (simbolov, jezikov, zvokov) in dražljajev.
Vse to se dogaja nezavedno. V resnici smo v vesolju s številčno in matematično logiko, v virtualnem prostoru, v resnični psihosferi. Preprosto povedano, psihosfera je afektivno in kognitivno stanje, ki ga doživljamo, ko je naš um spremenjen zaradi nematerialnih elementov informacij, ki vplivajo na naše misli in občutke, ne da bi se zavedali njihove resničnosti.
Ali lahko rečemo, da nenehna hkratna uporaba več medijev (večopravilnost) zmanjšuje kakovost dela, spreminja učenje in povzroča površnost posameznikov?
Na tej točki se moramo osredotočiti na drugo pomembno stvar. V digitalnem svetu se naučimo živeti z novo logiko, v kateri razmišljanje, premišljevanje, meditacija, zdaj potekajo skoraj samodejno. Zakaj? Ker digitalna logika v veliki meri temelji na dražljajih, nevroloških reakcijah in na tem, kako se naši možgani odzivajo na to logiko.
V zvezi s tem lahko rečemo, da vse slike, zvoki, besede in interaktivnost, ki jih doživljamo v družbenem omrežju, vplivajo na naše možgane in neposredno vplivajo na naše dojemanje, domišljijo, vedenje in posledično na naše zavestne in nezavedne odločitve.
Torej gre za razumevanje delovanja digitalne logike?
Seveda! Menim, da je razumevanje digitalne logike pomembno za razumevanje našega vedenja v digitalnem okolju. Pospeševanje možganov, intenzivnost čustev, izpostavljenost našega čustvenega življenja v družbenih omrežjih nas postavljajo v vesolje, kjer ta novi miselni mehanizem zahteva veliko dražljajev, veliko reakcij in hitrosti. Ne trdimo absolutno, da sta digitalni svet in logika slabi navadi. Smo del digitalnega sveta in se zavedamo prednosti, ki jih ta ponuja človeštvu in človekovemu razvoju. Pomembno je razumeti, kako deluje človekova interakcija z digitalnim svetom, in prav zato je pomembno izobraževanje na področju etike, ki nam pomaga živeti na zdrav in ustvarjalen način.
Če izhajamo iz digitalne logike, kaj je torej večopravilnost? Pri večopravilnosti so možgani usposobljeni za opravljanje več kognitivnih in čustvenih nalog hkrati. Možgani se morajo hitro odzivati na avtomatizacijo, na dražljaje. Tako živite, se učite in počnete različne stvari glede na to, kako se obnašajo vaši možgani. Nekatere študije kažejo, da zaradi pretirane avtomatizacije ljudje izgubijo sposobnost ustvarjanja in razmišljanja. Iz digitalne logike izhaja nova inteligenca, kot je znana umetna inteligenca.
Na tem mestu velja spomniti, da digitalna logika, ki temelji na tehniki in avtomatizaciji, sledi spodbudam, ki jih je razvila nevroznanost in daje vprašanju zavesti zelo majhen pomen. Ta logika zato spreminja način učenja in ustvarja površnost v razmišljanju ter težave pri sistematičnem, celostnem in skladnem razmišljanju.
Večopravilnost ni problem sam po sebi. Izobraževati moramo ljudi, da bi razumeli delovanje digitalne logike, poglobili vrednote in pomen vesti pri izbiri in odločitvah. Z zavedanjem se vzgajamo k svobodi, spoštovanju drugih, občutku za svetost telesa in vrednosti spolnosti.
Ali se strinjate s to trditvijo: »Menim, da je najbolj škodljiv učinek digitalnega sveta odvisnost staršev od digitalnih medijev, ki na koncu postane odvisnost otrok.« Kako pomemben je zgled, ki ga dajejo odrasli (z nosom nenehno v pametnih telefonih)?
Vsi smo državljani digitalnega sveta. Vsi smo potopljeni v to resničnost na fizični, čustveni in družbeni ravni. V digitalnem okolju živimo dan in noč. Pogovarjamo se z ljudmi po telefonu, snemamo in pošiljamo videoposnetke, nakupujemo, upravljamo svoje bančne račune, dokumente, potujemo, upravljamo delovne projekte, poslovne načrte, se izobražujemo in zabavamo. V tem smislu torej doživljamo pravo in ustrezno digitalno resničnost, zato nikakor ne smemo ločiti resničnega sveta od virtualnega.
Dandanes živimo v dveh časih, ki se križata in dopolnjujeta. Starši in otroci živijo in odraščajo v digitalni resničnosti, ki je resnično nov svet. Če živimo v digitalnem svetu, moramo biti zelo previdni, ko govorimo o digitalni odvisnosti. Strokovnjaki za nove tehnologije ter mednarodne skupnosti psihologov in psihiatrov do zdaj niso imeli enotnega mnenja o psihološki zasvojenosti z internetom. Tudi Cerkev sama v nobenem od svojih dokumentov ne omenja takšne odvisnosti.
Zasvojenost je na psihofizični ravni zelo zapletena in vključuje številne dejavnike. Vzemimo primer: mladenič, ki konča študij, išče službo in je ne more najti. V svoji osebni razsežnosti se počuti nekoristnega in psihološko trpi zaradi težav s samospoštovanjem, odtujenosti od prijateljev in težav pri gradnji lastnega življenja. Če ta mladenič vse dneve preživi na internetu in se izolira od prijateljev, se vprašamo: kaj je glavni vzrok njegove izoliranosti in pretirane uporabe družbenih omrežij? V tem primeru je pomanjkanje dela zagotovo dejavnik, ki povzroča čustveno in socialno neravnovesje.
Seveda ne krivimo digitalnega sveta ali zanikamo osebne odgovornosti vsakega posameznika (ki se lahko svobodno odloči). Zato moramo skrbno analizirati vsak primer, da bi ocenili razmere glede tega, kako zdravo živeti v digitalnem okolju.
Ker je tema za raziskovalce tako nova, jo obravnavamo z vidika interdisciplinarnosti, kako lahko različne znanosti sodelujejo pri razumevanju različnih pojavov odvisnosti. Tako se bomo izognili uporabi izraza zasvojenost samo v zvezi z digitalnimi zadevami. V nekaterih posebnih situacijah lahko digitalno vprašanje uporabimo tudi kot vzročni ali korelacijski dejavnik, vendar se moramo izogibati posploševanju.
Kako ravnati s pornografijo?
Na to vprašanje bi rad odgovoril s tremi trditvami, ki nam lahko pomagajo pri vzgojnem obravnavanju te situacije, ob upoštevanju človeške psihodinamike in tega, kar nas uči Cerkev.
Menim, da morajo starši in vzgojitelji najprej obravnavati vprašanje pornografije z vidika logike digitalnega kot vprašanje psihološkega in psihofizičnega pospeševanja, ki ga doživljamo v digitalnem svetu. Če izhajamo iz tega vidika, si lahko zastavimo nekaj vprašanj: kaj se na psihološki ravni dogaja z najstnikom, ki je nenehno in intenzivno izpostavljen digitalnemu svetu? Kaj se posledično zgodi na fizični in čustveni ravni pri pospeševanju možganov s kognitivnimi in afektivnimi vidiki, vključno s tesnobo, strahom, negotovostjo in spolnostjo? Kaj stori najstnik, ki ima popoln dostop do vse logike digitalnega sveta s toliko slikami in videoposnetki, da bi obvladal svoje občutke, čustva, želje, in hormone?
Danes doživljamo tako imenovano hiperseksualizacijo, ki je nova realnost v digitalnem svetu. Hiperseksualizacija se kaže v pretirani izpostavljenosti telesa, zmogljivosti, moči in uspeha, ki mladostnike in mlade spodbujajo k doživljanju spolnosti prek dražljajev. V digitalni logiki, kot smo rekli, dražljaji uravnavajo domišljijo in dejanja. Zato je pomembno, da se starši in vzgojitelji z mladostniki in mladimi odraslimi pogovarjajo o tem, kako digitalna logika deluje v okviru družbenih omrežij in interneta. Najprej, da bi razumeli to dinamiko in nato poglobili razumevanje človeških in krščanskih vrednot spolnosti.
Drugo vprašanje je fizični vidik, ki se nanaša na ideologijo, ki poganja digitalni svet, internet in družbena omrežja, ter na model človeške osebe, ki je v tem vesolju predlagan. Simbolika in znaki, ki jih oglaševanje uporablja subliminalno, iz ljudi naredijo lačne potrošnike. Obstaja cela vrsta oglaševanja, namenjenega mladostnikom in mladim odraslim. Gre za potrošniške strategije z izdelki, ki so praktično »oboževani«, in ob katerih ljudje živijo z uživanjem prek stalnih in intenzivnih sporočil. Vse to se v digitalnem svetu dogaja sočasno, kar ustvarja začaran krog zaradi nenehne in neustavljive želje po potrošnji.
Dinamika pospeševanja občutkov, čustev in domišljije ljudi naredi ravnodušne do kritičnega zavedanja in razmisleka.
Pravite torej, da digitalni svet spodbuja ljudi, da vstopijo v krog nenehnega uživanja spolnosti.
Odmik od lastnih občutkov in doživljanje nezadovoljstva pri pretiranem in pospešenem uživanju dobrin neposredno vplivata na spolnost, zaradi česar oseba to isto dinamiko prenese prav na spolnost. Govorimo torej o odzivu spolnosti na dražljaje, pospeševanju možganov, željah, libidu in iskanju (digitalnega) okolja, ki ponuja te izdelke, ter o življenjskem slogu, ki omogoča in poveličuje stalno potrošnjo spolnosti.
Z drugimi besedami: obstaja nevarnost, da ljudje iščejo spolnost, ne da bi upoštevali celoten vidik človeške spolnosti, ki vključuje čustva, ljubezen, vrednote, vest, odgovornost do drugih in zvestobo osebi.
Včasih so ti dražljaji okrepljeni z uporabo zvokov, ki povečujejo želje in libido. Spet drugič uporaba nekaterih kemikalij, psihotropnih snovi, drog in alkohola mlade pripelje do skrajnih situacij izgube smisla, radikalizma v odnosu do sebe in drugih ter popolne izgube čustvenega nadzora. Vse to jih pritegne k pornografiji kot načinu osvoboditve.
Seveda je pornografija obstajala tudi pred digitalizacijo in internetom. Ne smemo pozabiti, da je vprašanje pornografije povezano tudi z vzgojnimi vprašanji, psihološkimi motnjami in kulturno stvarnostjo. To so zapletena vprašanja, ki si zaslužijo nadaljnjo študijo.
Po navodilih Cerkve je temeljnega pomena vzgoja za zrelo spolnost, ki izhaja iz podarjene ljubezni in gradi življenjski projekt, v katerem spolnost v celoti živimo kot odgovoren dar.
Katoliška cerkev v katekizmu ter nauku o morali in spolnosti predstavlja varno antropologijo in psihologijo, kako živeti spolnost ter celostno in zrelo rasti kot človeška oseba, ki ljubi in živi svojo spolnost na zdrav in odgovoren način. »Spolnost vpliva na vse vidike človeške osebe, na enotnost njenega telesa in duše. Posebej zadeva čustvenost, sposobnost ljubiti in razmnoževati ter na splošnejši način sposobnost vstopati v odnose povezanosti z drugimi.«
Ali se otroci zavedajo, da je za starše (in vzgojitelje) pomembneje, da preživijo čas z njimi, kot da sledijo družbenim medijem ali odgovarjajo na sporočila?
Menim, da so za življenje v digitalnem svetu odgovorni tako starši kot otroci. Vsi smo poklicani, da se izobražujemo za zdravo, bolj človeško in bratsko življenje v digitalnem svetu. Gre torej za dialog, poslušanje in ljubezen. Mladostnik, ki živi v družini in je doma obdan z ljubeznijo, bo imel zelo pomembno čustveno referenčno točko za etično odraščanje v digitalnem svetu.
Čeprav mladi dobro obvladajo digitalni svet, še vedno iščejo naše prijateljstvo, poslušanje, podporo in sopotnike na poti ali vzgojitelje. Učiti se moramo skupaj z mladimi in hoditi z njimi.
Ste se že kdaj srečali s kibernetskim ustrahovanjem?
Da, videl sem nekaj primerov spletnega ustrahovanja, zlasti med srednješolci. Ta tema je povezana s tem, kar sem že povedal o intenzivnih in včasih neracionalnih reakcijah, ki jih povzročajo dražljaji in jih povečuje digitalna tehnologija. Tudi v tem primeru je oseba vedno odgovorna za svoja dejanja. Kibernetsko ustrahovanje je pogosto odvisno od posameznikove vzgoje, od psiholoških težav, v rokah posameznika pa tehnologija postane nevarnost, ki ogroža drugega.
Ne pozabimo, da je eden od resnih problemov digitalnega sveta moč: moč zapeljevanja, manipulacije, laganja, izzivanja sovraštva in nasilja nad drugimi. Zato je etična vzgoja za življenje v digitalnem svetu v šolah in naših družinah nadvse nujna.
Kako bi lahko vzgojitelji ponudili več pobud, da bi zaposlili otroke?
Glede na to, da živimo v digitalnem svetu in so televizija, internet in družbena omrežja povezani, menim, da omejevanje uporabe medijev ni vzgojno. Če jim preprečimo igranje videoiger in iščemo druge dejavnosti, s katerimi bi jih zaposlili, lahko dosežemo minimalne rezultate. Bistvo ni omejevanje ali izogibanje, temveč vzgoja za ustvarjalno, zdravo, odgovorno in etično uporabo.
Ali je za digitalne domorodce pastoralna dejavnost mogoča?
Vemo, da se najstniki in mladi odrasli intenzivno srečujejo z digitalnimi priložnostmi. Njihov svet je omrežje slik, zvokov in interaktivnosti. So prebivalci resničnosti, v kateri sta realno in virtualno eno in isto ter v kateri domišljija govori večdimenzionalni jezik. Internet in družbena omrežja so zanje prostor za študij, raziskovanje, osebno in poklicno promocijo, prijateljstva in zabavo. V tem vesolju so tudi veliki izzivi. Digitalni svet odraža kompleksen gospodarski, politični in družbeni scenarij, v katerem revščina, nasilje, vojne, brezbrižnost do drugih, individualizem, nepravičnost, brezposelnost in podnebna kriza ogrožajo sedanjost in prihodnost.
V tem kontekstu raje govorim o digitalnih prebivalcih kot o digitalnih domorodcih.
Res je, da digitalni domorodci odraščajo z značilno novo miselnostjo in vedenjem, kot so uporaba digitalnega jezika, digitalna logika, večopravilnost ter čustveno in socialno odzivanje na hitrost in trenutnost interneta.
Toda ko govorimo o pastorali, menim, da je pomembno izhajati iz tega, kar nas uči evangelij. Srčna in eksistencialna izbira osebe Jezusa Kristusa in njegovega nauka: kaj nam Cerkev predlaga, da bi bili bratje in sestre. V župnijski skupnosti lahko na primer ljudi vključimo v pastoralni pristop Cerkve tako, da jih afektivno in učinkovito povežemo s skupnim projektom in jih zberemo v skupnost.
Drugi pomemben vidik digitalne evangelizacije je predlagati konkretne ukrepe za najstnike in mlade, da bi lahko prakticirali krščansko življenje na podlagi tega, kar Cerkev uči na področju družbene morale, na primer: konkretno živeti dobrodelnost z najrevnejšimi, bolnimi, ostarelimi, se vključevati v projekte za razpravo in preoblikovanje nepravičnih življenjskih razmer, ki jih najdemo povsod.
Ko se skupina mladih zbere, moli, poje, se igra in nato objavi socialne projekte, ki jih izvajajo na primer za migrante, begunce, bolnike, evangelizira prek digitalnega medija. Zato pri komuniciranju izhajamo iz izkušenj in pričevanj. V digitalnem svetu besede niso dovolj, potrebna so konkretna dejanja.
Kako vključujemo ljudi, ki so del tako imenovanega digitalnega razkoraka?
Kot kristjani se moramo zavedati, da ko govorimo o digitalnem svetu, smo priča krutemu dejstvu: približno 3,8 milijarde ljudi na svetu še vedno nima dostopa do interneta. Digitalni razkorak je žalostna resničnost za mnoge ljudi, ki nimajo dostopa do informacij in komunikacije prek interneta. Gre za vprašanje socialne pravičnosti: pravico do komuniciranja imajo vsi ljudje.
Ker svet postaja vse bolj digitalen in virtualen, smo vsi odgovorni, da skupaj z vzgojitelji raziskujemo smernice za vzpostavitev zdravega odnosa med ljudmi in tehnologijo, s poudarkom na skrbi za stvarstvo, dostojanstvu in pravicah ter etiki ekonomije in politike. Cilj je zaščititi naš skupni dom z bratstvom, kot predlaga papež Frančišek v okrožnici »Hvaljen, moj Gospod« in v »Svetovnem vzgojnem zavezništvu«.
Sami ste zapisali: »Kot ljudje, ne glede na kulturo, jezik ali starost, smo po naravi nagnjeni k temu, da zaupamo sogovornikom, ki govorijo iz srca, ki svoje besede in občutke povezujejo skladno, ki so dejansko prisotni in ki se ne bojijo razvijati resničnih in pristnih odnosov.« Kako naj to razumemo?
Z internetom so naši odnosi postali pravi babilonski stolp. Vemo, da so omrežja kraji, kjer skupaj rastejo zrna in pleveli. Na digitalni svet ne moremo gledati nedolžno. Poleg tega imamo v digitalnem svetu vse izzive čustvenega in družbenega nasilja, spodbujanja sovražnega govora, nebrzdane potrošniške ideologije, vseh vrst ideologij. Zato za odnose v digitalnem svetu potrebujemo nekaj jasnih načel.
Mislim, da je izhodišče za dobre odnose prek interneta in družabnih omrežij komuniciranje z ljudmi, ki se med seboj poznajo, imajo skupne vrednote in projekte, so etični in zavezani drug drugemu. Se pravi, najprej konkretne izkušnje, doživete, preizkušene z ljudmi, ki bodo nato te odnose nadaljevali prek digitalnega.
V nekaterih primerih se lahko zgodi tudi obratno. To pomeni, da skupino ustanovite z ljudmi, ki se med seboj ne poznajo. Vendar je tu tveganje za anonimnost, osebno varnost in zasebnost. Vedno je tvegano, če se oseba pridruži kateri koli skupini in začne govoriti o sebi, o svojih zasebnih zadevah, ne da bi vedela, kako bodo te informacije uporabljene.
Zapisali ste tudi, da je »umetnost srce komunikacije«. Kaj mislite s tem?
Da, res je. Spomnimo se, da je naš oče in ustanovitelj don Bosko igral klavir, pel in čudovito uporabljal gledališče za vzgojo.
Eden od načinov vzpostavljanja komunikacijske mreže med mladimi je lahko na primer umetnost. Zelo verjamem v navdihujočo moč in sposobnost umetnosti, da združuje ljudi, ustvarja vezi in jih vključuje v pristne in resnične projekte.
Umetnost je bistvo človeške komunikacije. Ko govorimo o umetnosti, imamo v mislih glasbo, ples, literaturo, gledališče, slikarstvo in številna druga umetniška izražanja. V nekem smislu vsi ljudje, ne glede na njihov ekonomski, socialni, kulturni položaj itd., doživljajo umetniško resničnost.
Vse oblike umetnosti so vizualni jezik človekovih čustev in želja. Umetnost prav tako omogoča vsakomur, da opredeli ali osvoji svoj družbeni in politični prostor v človeški skupnosti. Umetnost z raznolikostjo svojih jezikov ljudem omogoča, da izražajo svoja čustva, vrednote, vero in svetovni nazor.
Menim, da je pristop k mladim, da se naučijo nekaterih vrst umetnosti in športa, ustvarjalen način izobraževanja za digitalno življenje.
Kako vzpostaviti salezijansko šolo v digitalnem kontekstu?
Salezijanska šola je privilegiran in poseben kraj za vzgojo otrok in mladih v vseh kulturnih okoljih sveta. Najprej so tu vrednote preventivnega sistema, vrednote ljubezni, prijateljstva, dialoga, razmisleka, pomen Boga in religioznosti z njenimi simboli, obredi in izkušnjami molitve, liturgije, pesmi in služenja drugim. Salezijanska vzgoja nudi vzgojno okolje, ki omogoča gibanje, šport, glasbo, ples, prijateljske stike z vzgojitelji, izobraževalna in kulturna doživetja.
Salezijanska šola, ki izhaja iz tega krščanskega človeškega temelja, lahko in mora razvijati digitalno vzgojo in skupaj z mladimi razmišljati o tem, kako delujeta svet in digitalna logika. In v tem vesolju nudi razumevanje, kako uravnoteženo in svobodno živeti kot človek in kristjan v kibernetskem prostoru, v infosferi, ter skrbeti zase v psihosferi.
Lahko navedete kakšen primer?
Seveda! Mladi, ki na primer razume, kako deluje digitalna logika, bo znal poiskati priložnosti za učenje glasbenega inštrumenta, ples, šport, kuhanje, fizične dejavnosti, iskanje priložnosti za stik z naravo, preživljanje časa z ljudmi, gledanje ljudem iz oči v oči. Zakaj? Ker ve, da čas, ki ga preživi z digitalno logiko, tega ne omogoča. Zato se ta mlad človek uči, da je treba naravni čas doživeti z njegovim ritmom, v njegovi brezplačnosti, v njegovi lepoti. To ne pomeni, da je treba prekiniti z logiko digitalnega časa, temveč da se zna izobraževalno umestiti v infosfero in kibernetski prostor.
Mladi, ki se znajo kritično umestiti v digitalno vesolje, so bolj ustvarjalni. Postali bodo svobodnejši pri učenju, razmišljanju, bolj smiselnem in poglobljenem razmišljanju, saj bodo sprejemali boljše odločitve za svoje življenje, fizično in čustveno zdravje ter tako razvijali svojo duhovnost za ustvarjalno, zdravo in podjetno uporabo digitalnega sveta.
Katere naj bi bile najboljše izobraževalne prakse?
Vzgajajte za odgovornost in kritičen odnos do digitalnih zadev. Zavedamo se, da digitalni svet vpliva na način izražanja idej, oblikovanje komunikacijske politike, izmenjavo informacij, izražanje, videnje sveta in okoliščin, v katerih živimo. To zahteva veliko odgovornost, da lahko vedno komuniciramo, ne da bi prevladovali, se povezujemo, ne da bi nadzorovali ljudi, se izražamo brez skušnjave svetovne moči.
Tako se bomo soočili z izzivi, kot sta individualizem in relativizem. Bolezni, zaradi katerih se pojavljajo samoprevare, brezbrižnosti, nespoštovanja narave, vse do različnih oblik nasilja. Včasih torej digitalno komuniciranje, tudi nezavedno, spodbuja in vodi v situacije osebnih in skupinskih konfliktov, celo v oblike radikalizma. To lahko privede do krize digitalne identitete. Nekakšna sodobna različica Platonovega »mit o jami«. Namesto da bi videl sence na steni življenja, ki se odvija drugje, je ujetnik prisiljen opazovati ne le sebe, temveč tudi druge, ki se kažejo na družbenih omrežjih. To nas lahko temeljito spremeni.
Kakšen pomen ima za salezijansko družino razumevanje digitalne metodologije pri evangelizaciji mladih, zlasti tistih, ki so v socialno ranljivih razmerah?
Salezijanska družba si na različnih področjih delovanja prizadeva, da bi bila vedno v koraku s časom. To je odnos, ki nas je skozi leta vodil k nenehnemu iskanju dialoga med vero in znanostjo, evangelijem in mladinsko kulturo, preventivnim sistemom in digitalnim svetom. Kot vzgojitelji mladih smo vsekakor našli načine, kako se odzvati na velik prehod komunikacije na informacijske tehnologije, internet in družbena omrežja.
Skupaj s laiki in vzgojitelji se skušamo približati resničnosti tako, da prisluhnemo novim generacijam, spremljamo mladostnike v njihovem družbenem svetu, iščemo nove jezike in nove metode, da bi jih vzgajali v ljubezni, v smislu življenja in odgovornosti, v oblikovanju njihovega osebnega projekta, ki izhaja iz vrednot evangelija in preventivnega sistema.
Z neštetimi salezijanskimi ustanovami, zlasti v Afriki ter Latinski Ameriki in na Karibih, izobražujemo mlade iz različnih družbenih razredov, zlasti tiste, ki to najbolj potrebujejo, da se na tehnični in človeški ravni pripravijo na uporabo novih tehnologij v izobraževanju, umetnosti, delu, družbenem napredku in prostem času.
Katere lastnosti moramo nujno »prenesti« na generacijo dotika?
Informacijske tehnologije so spremenile naš način razmišljanja in delovanja. Vplivajo na vse človekove dejavnosti: na način študija, dela, potovanja, nakupovanja, raziskovanja, poslušanje glasbe … Digitalne tehnike so prisotne v skoraj vsem, kar počnemo. Nedavno se je začel vpliv umetne inteligence na primer v medicini, znanstvenih raziskavah, ustvarjalnosti in gospodarstvu.
Veliki tehnološki dosežki po eni strani prispevajo k človeškemu, družbenemu in kulturnemu razvoju, po drugi strani pa postavljajo človeka pod vprašaj. Naša varnost in zasebnost sta ogroženi, zato je vse bolj nujno razmisliti o etiki umetne inteligence in pojavu digitalnega razkoraka. Poleg tega je digitalna tehnologija človeka izstrelila v novo časovno in prostorsko razsežnost, za katero sta značilni instantnost in interaktivnost. Ta dinamika je povzročila različne izzive, kot so pomen dialoga v različnih družbenih in kulturnih kontekstih; psihosocialno zdravstveno varstvo; etika pri obdelavi in prenosu novic ob spoštovanju osebe in njenih vrednot.
Kakšno »digitalno policijsko uro« bi bilo treba uvesti?
Rekel bi: osebna in družbena odgovornost! Poglobljen in pozoren kritični duh do digitalne tehnologije! Sic et simpliciter: ravnovesje! Digitalno državljanstvo omogoča, da je vsak posameznik odgovoren za delovanje skupnosti, organizacije, cerkve, socialnih in umetniških skupin, tako da skrbi za politično upravljanje na mikro- in makroravni v vsakem narodu. Digitalna tehnologija je del skupnega dobrega. Državljani v vsaki družbi morajo imeti na voljo prostor, zmogljivosti in zakonodajo za sodelovanje v javnih politikah, kot so sodelovanje pri šolskih dejavnostih, zdravstvu, športu in umetnosti.
Kako je mogoče trinom »razum, vera in ljubeznivost« upoštevati pri generaciji dotika?
Najprej zaupajte mladim! Oni so pravi digitalni protagonisti.
Drugič, ne smemo se bati digitalne tehnologije, saj ostaja odlična priložnost za izobraževanje in evangelizacijo, vendar vedno zahteva razmislek in razločevanje. Če izhajamo iz evangelija, je pomembno, da v središče vsake oblike komuniciranja postavimo bratsko občestvo, pri tem pa ohranimo salezijansko vzgojno in pastoralno vizijo ter etiko, ki zagotavlja spoštovanje človeške osebe in celotne skupnosti.
Tretjič, če želimo vzpostaviti zdrav odnos do digitalne tehnologije, moramo v središče postaviti mlade. Salezijanskega pristopa namreč ni mogoče omejiti na trivialen in površen predlog, da si na pametni telefon naložimo aplikacije za družabne odnose ali da smo vidni na Instagramu ali Twitchu. Vedno vzgajajte za ustvarjalnost in odgovornost.
Četrtič, zelo pomemben je pristop dinamičnega spremljanja, ki pomeni »hojo ob strani« mladim, ki večino svojega življenja preživijo s svojimi očmi, ki so uprte v zaslon mobilnih telefonov. Še bolj potrebno je, kot bi rekel don Bosko, da vedo, da so ljubljeni.
Vemo, da bo digitalni svet rasel, postajal vedno bolj izpopolnjen in hitrejši, zlasti z umetno inteligenco. Tehnologija gre z roko v roki z napredkom človeštva, ima temeljno vlogo pri razvoju znanosti, znanja, velikih odkritij, ogromno prispeva k izobraževanju, zdravju, demokraciji, pravičnosti in miru.
Vendar je odgovornost vsakega državljana in kristjana, da se etično izobrazi in postane pravi protagonist pri uporabi tehnologije za dobrobit in varnost svojih otrok, družine, skupnosti in družbe na splošno.
Vaš komentar