Vrtnice 2013

natisni
PDF

13. Drug drugemu misijonar

Goduje Anton Padovanski. Bil je ves zavzet za misijonski poklic in za mučeništvo, prepričan, da bo za Boga izgorel v vroči Afriki, a je pristal v Padovi in tam ima ta svetnik iz 13. stoletja mogočno cerkev.
»Padova ob širni reki, mesto sv. Antona, v sebi nosil do zatona nate bom grenak spomin.« Tako pa pravi Igo Gruden, ki je bil med drugo svetovno vojno v Padovi interniran. Z njim pa še številni Slovenci.
Ko bi mogočniki, ki na zemljevid sveta zarisujejo dr-žavne meje, vedno upoštevali vodilo ljubezni in pravič-nosti v duhu sv. Antona, ne bi bila na naši celini nikoli tekla kri. Ima pa sv. Anton Padovanski, kije deloval tudi v Gorici, osebne zasluge, da so v Ljubljano že dve leti po njegovi smrti prišli frančiškani.
Ta izjemno čaščeni svetnik je komaj kje upodobljen brez deteta Jezusa v naročju. Tu in tam pa na kaki oltarni sliki pridiga ribam. Iz legende razberemo, da zato, ker ga ljudje - čeprav je bil izjemen govornik - niso hoteli poslušati. Neme ribe pa kar v trumah.
Dete Jezus simbolizira božjo milino. Najdemo ga na najbolj starih podobah in podobicah. Kasneje je božja mehkoba zasijala iz podobe Srca.
Mehkeje, kot jo je doživljala sv. Favstina, jo dojame komaj še kdo. Njen obširni Dnevnik, prežet z opisi mi-stičnih videnj in Jezusovih naročil, se nam zazdi kar nadstvaren, izpisan v čustvenem šoku, ne da bi mogli presoditi, ali iz bolečine ali iz blaženosti. Po veri prepro-ste redovnice, ki po redovnih predpisih zaradi svojega ubožnejšega socialnega zaledja ni mogla postati korna sestra, je bil prav v našem času vsemu svetu razglašen praznik Božjega usmiljenja in po pomenu se ujema s praznikom Jezusovega Srca.
Misijonarji, ki so odhajali v tuje dežele oznanjat evangelij, so nekristjanom Boga približali kot Očeta. Tako je tudi oznanilo sedanjih misijonarjev, med katerimi je veliko slovenskih. Jezusovo usmiljeno Srce je Indijancem opisoval Friderik Baraga, Afričanom Ignacij Knoblehar, Kitajcem Jožef Kerec, Vietnamcem Andrej Majcen, po Makedoniji je iskal duše Janez Gnidovec; ta čas deluje na tujem blizu sto slovenskih misijonarjev. Tako nekdanji kot sedanji bi lahko ostali doma na znanem in kolikor toliko varnem; brez krpelj na prezeblih nogah in daleč od vojnih spopadov.
Trenutek premisleka! Mar ni tudi domovina že misi-jonsko področje? Kot da duhovniki med nami ne stopajo po razkristjanjenih tleh. Kot da ne doživljajo izkušenj sv. Padovanca, da jim raje prisluhnejo ribe kot ljudje. Bolj veter kot naše uho.
A tu je leto vere. Priložnost, da smo drug drugemu misijonar. Dovolj je pomisliti na Jezusovo obljubo, da bo vsakomur, kdor se zaveda čaščenja usmiljenega Srca, dal zadosti milosti za delovanje v svojem stanu. Laikom v laiškem, posvečenim v posvečenem. Po Slomškovem načelu: kdor hoče druge vneti, mora sam goreti.
Antona Padovanskega je tako pretresla smrt franči-škanskih mučencev, da se je odločil za misijonsko pot med muslimane, a je ostal kar na krščanskih tleh. S svojo ljubeznivostjo, zaupljivostjo, zgovornostjo in trdno vero v božjo Previdnost je osvojil ljudi nižjih in visokih družbenih slojev. Razširjal je vonj božje Ljubezni in je tudi zato postal zavetnik ljubečih se src. Kot priprošnjika ga častijo še vseh vrst pozabljivci, a je tudi to znamenje njegove dobrotljive skrbi za človeka.
Ali je možno doseči kaj bolj pomembnega od tega, da bi se nam, ko bomo prestopili nevidno črto, kdo priporočal.

argaiv1075

Srce Jezusovo, usmili se nas.

natisni
PDF

12. Znamenja vernosti

Blagoslovljeni bodo kraji, kjer bo na častnem mestu podoba Jezusovega Srca. To je ena od Jezusovih obljub.
Bolj redkokje opazimo v modernem stanovanju to podobo. V starih kmečkih hišah pač, ki tako in tako delujejo muzejsko. Kaj to pomeni? Da so nekoč podobe nadomeščale branje nabožnih del in vsak pogled nanje je ljudi spomnil na molitev in priprošnjo. V teh naših starih domovih, za katere pravi Kajetan Kovič, da so »iz moje stare zaveze« in da v njih prebiva »prednikov sveti Duh«, poleg svetih podob ni bilo nobene druge; kvečje-mu še povečana poročna slika staršev.
Naša stanovanja se rada ponašajo z umetninami; k njim pa kakor da poceni verska podoba ne sodi. Otroci ne vedo, kaj je bogkov kot, tudi hišnega kropilnika ne poznajo. Saj ni rečeno, da so bili kropilčki nekoč vedno in povsod napolnjeni z blagoslovljeno vodo in da so se ljudje kar naprej križali z njo. Toda bili so, zdaj jih pa ni.
Ko so šli ljudje na božjo pot - danes izključno rečemo le na -, so domov prinesli »odpustek«; kako nabožno drobnarijo za domače in za kakega prijatelja. Danes? Se spomnimo, kdaj smo dobili v dar kaj božjepotnega? Kdaj pomislimo, da bi bil naše pozornosti kdo vesel?
Tako in tako so sedanja romanja na pol izletniška.
Ne stanejo nas posebnega truda; le nekaj goriva. Takoj se lahko sklicujemo na izjeme. Verjetno si jih Jezusovo Srce želi precej več, kot jih je. Čemu sicer obljuba milosti zgolj zaradi njegove podobe na vidnem mestu?
Sv. Marjeta, ki so ji bila dana mistična doživetja, je živela v 17. stoletju. Sto let kasneje je tudi za naš čas pustila sledi francoska revolucija. Ljudem je temeljito izpodkopala temelj vere. Revolucionarno geslo: svobo-da, bratstvo, enakost se slišijo tako veličastno, da danes vsi prisegamo nanje. V bistvu so spretno povzeta iz Je-zusovega nauka, vendar Jezus pripominja, da učenec ni večji od učitelja, služabnik pa ne od gospodarja (prim. Jn 13,16). A to ne pomeni, da naj večji manjšega zatira. Klinov z lestve nobena revolucija ni odpravila, prav vsaka vladavina postavlja zakone. Revolucionarna kar po pravilu zelo trde.
Jezusove obljube so bile na neki način napoved težkih časov. Res so se za take izkazali. Med obljubami je tudi milost miru za družine. Novi francoski zakoni so že pred dvesto in več leti uvedli civilni zakon, dovolili ločitev in samo zamislimo si, kako na široko je ta praksa zajela svet. Kakšne so njene posledice in kam se danes širijo njene lovke. Ljubeča se družina je zanesljiv majhen zemeljski raj. Za težave v družini pa obstaja pomoč. Pomembna pomoč ustanov in globinsko zavetje v veri. Na slednje se nanaša Jezusova obljuba miru za družine, ki se mu bodo posvetile.
Toda! Posvetitev ni zgolj cerkveni obred oziroma ver-ski dogodek, po katerem milost kar samodejno priteka. Da poslej ni nič drugače, je že marsikdo potožil. Ne more biti, če za to ničesar ne storiš. Ko Jezus ponuja roko, pričakuje, da mu jo boš ponudil tudi ti. Tako je pri vsakem odnosu. Njegovemu Srcu posvečene družine ga morajo sprejeti v svojo sredo. Oblike duhovnega sobivanja z njim so različne. Segajo od osebne in skupne molitve do mesečne spovedi. Od podobe Srca na vidnem mestu do vsakodnevne, četudi le bežne misli naj. Tako kot se pogovarjamo o ljudeh in z ljudmi, lahko pripove-dujemo Jezusu o sebi in ljudeh. Če verujemo vanj, vemo, da nas sliši.
Srce Jezusovo, usmili se nas.

natisni
PDF

10. Otroško ni otročje


Že kar pretresljivo je srečati človeka z otroško vero.
Prav taka vera je bila nekoč zelo priporočana. Duhovniki so jo navezovali na zaupljivost do staršev in nikoli ni manjkal zgled otroka, ki je pogumno skočil z velike višine na tla, ker je vedel, da ga bodo tam ujele očetove roke.
Otroška vera je zaupljiva vera. Manj kot dandanes jo je kdaj prej razjedal dvom. Prepuščanje dogodkov božji volji je bilo nekaj vsakdanjega. Naj bo po božji volji, naj bo za duše v vicah; tako so kristjani cela stoletja prema-govali velike in majhne težave. Z zaupljivo vero.
Koliko otroške vere premoremo mi? Razjedata nas sumničenje in dvom. Medijsko izpostavljena Cerkev z duhovniki pušča v ljudeh temne sledi, velik odstotek kristjanov ne verjame več v posmrtno življenje. S tem je mina podstavljena prav pod temelj. In smo že na kri-žpotju, kjer nas Jezus sprašuje: Ali hočete tudi vi oditi (prim. Jn 6,67)?
Isti Jezus tudi pravi: Če ne postanete kakor otroci (prim. Mt 18,3) ... ,potem je nebeško kraljestvo nedosegljivo. Otroke je gotovo cenil zaradi njihove neposrednosti, naravnosti, zaupljivosti. Omenjal jih je kot zgled.
Verovati z otroško vero pomeni prepuščati se božji milosti. Zadošča klic v veselju ali pa žalosti: Moj Gospod in moj Bog (Jn 20,28)! Tako je svojo vero izrazil apostol Tomaž. Tudi nam velja Jezusov nasvet: Ne bodi neveren, ampak veren (Jn 20,27). Ko današnji vernik omahuje, prisluškujoč drugim religijam in raznim terapevtskim praksam, pozablja na prastaro duhovno izkušnjo. Jaz sem nesrečen in reven, je zapisano v 40. psalmu, a Gospod misli name (Ps 40,18).
Jezusove obljube so prav poseben izraz njegove skrbi za nas. Čaščenje Jezusovega Srca, če le izvira iz otroške vere, nam pomaga ostati v njegovem objemu. Da smo bolj mirni in da manj begamo. Da nam zadošča toliko, kolikor res potrebujemo. Vse, kar je več, je od hudega (prim. Mt 5,37). Ali res potrebujem računalnik najno-vejše izvedbe? Prav blizu mene pa marsikdo ne more plačati položnice za osnovno življenjsko dobrino. Nikar se ne izgovarjajmo na odprti telefon dobrodelnosti, ki bo na naš velikodušni odziv iz našega računa prosilcu v stiski dodal 1,25 evra, saj smo mu iz svoje preskrbljenosti to vsoto namenili iz izobilja.
Otroška vera ima odprto dlan, ker vzame zares priliko o ubogi vdovi. Otroška vera se vsak dan razveseli božjega objema in spoznanja, da ves čas krožimo po božji krožnici, da v Bogu živimo, se gibljemo in smo (prim. Apd 17,28). Otroška vera se za vse zahvaljuje. Za vero samo, za naravo, za dogodke, za ljudi, za prijatelje, za zdravje - kolikor ga je -, za starše, za delo, za razum, za mir. Otroška vera ve, da so težave nujni delež po de-diščini praočeta, izgnanega iz raja. Prosi, da bi ji bilo trpljenje odvzeto. Prosi, da bi se srečno prebijala skozi skušnjave. Bogu prepušča vse, česar ne razume. Tolaži jo, da je Bog večji od človeškega srca in da razume vse (prim. Jn 1,23). Človek z otroško vero ve, zakaj pravi sv. Favstina: »0 svojem trpljenju bom molčala.«
Otroška vera ni otročja. To je najbolj globinska oblika vere. Mogoče nam ni dana v trajno posest, kajti če je že sama vera milost, kako velika milost je šele do zadnje tančine izkazano zaupanje v Boga. Lahko pa si izmolimo vsaj kak njen odblesk. Vera, kakršna koli že je, predpostavlja molitev. Ta je pa odsev ljubezni. »Zemlja sem jaz in ti si nebo, kako bi brez tebe molila?« To pe-sniško vprašanje smemo nasloviti na samega Boga.
Tudi junijska lepota stvarstva nas vabi k čaščenju Stvarnika.

Srce Jezusovo, usmili se nas.

natisni
PDF

11. Prevetritve

Med Jezusovimi obljubami, sporočenimi sv. Marjeti Alacoque, je tudi ta, da bodo s čaščenjem njegovega Srca mlačni kristjani postali goreči: kdor pa je že zavzet za vse dobro, se bo gorečnost v njem še okrepila.
Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti. To spoznanje je rad poudarjal bl. Slomšek po pregovoru: Kdor ne gori, ne vžiga. Nekdo pa mora zanetiti ogenj. Že za poklicno področje je pomembno imeti vzornika, ki nam sveti na pot. Rad bi bil podoben mojstru, pri katerem sem se izu-čil. Trudil se bom tako, kot se je moj učitelj. Vesten bom, kot je bil naš župnik. Rada bi še bolje kuhala kot moja mama. To so vžgani plamenčki in utegnejo se mogočno razplamteti. Bogve kdaj bodo nevede zanetili nekomu željo biti podoben človeku, za katerega je bila značilna gorečnost.
Mlačna vera vodi v duhovno površnost. Podobna je megli brez vetra. Ali jo čaščenje Jezusovega Srca res lahko prevetri? Brez naše volje bolj težko. Za vsako stvar se je treba razpoložiti. Želeti je treba in predvsem hoteti. Nič nam ne koristi najsodobnejši pripomoček, če ga ne uporabimo. Nič navaden kuhalnik, če ga ne vključimo.
Jezusovo Srce je duhovna vtičnica, ki omogoči spoj našega hotenja z Božjo milostjo. Najbrž se pa premalo zavedamo, kdo in kaj je Jezus. O njem je sicer veliko napisanega. Veliko ugotavljanj, kakor nam jih posreduje katoliška Cerkev, in veliko povsem nasprotnih razlag in domnev. Temelj, na katerem naj bi gradili svoj odnos do njega, je za kristjana Sveto pismo. V Svetem pismu evangeliji, saj prav ti opisujejo njegovo delovanje. Iz njih razberemo Jezusov temperament, navade, poznavanje, značaj. Nekaj od tega nas gotovo posebej pritegne. Mo-goče odločnost? Mogoče sočutje. Mogoče pravičnost. Mogoče pogum? Dobrota nedvomno. To pa že omogoča globlji premislek o njem. In če tako razmišljanje postane naša vsakdanja navada in potreba, je to obenem tudi že molitev.Je to tudi že preprosta oblika čaščenja. Od tu do še globlje navezave nanj pa res ni več daleč.
Mogoče se nam pa kdaj zazdi, da je Jezus nekoliko za-gledan sam vase, da je malce po človeško domišljav? Zakaj postavlja čaščenje kot pogoj za to, da usliši našo molitev? Dvanajst obljub, toda vse so pogojene s čaščenjem njegovega Srca. To že razumemo, da gre Bogu vsa možna čast, Jezus je pa z Očetom eno, a zakaj nenehno poudarja čaščenje sebe? Saj mu s svojo lepoto in urejenostjo poje slavo vse stvarstvo! Sam je dejal, da se še Salomon ni oblačil lepše kot narava (prim. Lk 12, 27).
Če smo se ujeli v to zanko, rabimo nekaj več časa za premislek, ase nam počasi le razjasni, da Jezus čaščenja ne zahteva in ne potrebuje zaradi sebe, ampak to držo odnosa do vsega božjega potrebujemo mi. To nas dela ponižne pred tem, kar je neskončno večje od nas. Tako in tako smo se že prevzeli; meneč, da smo si s korakom na druge planete podredili vse vesolje, s pogledom v gensko zasnovo pa premagali vse bolezni.
Menda neke vrste orel rad kroži tik nad slapom; nje-govi krogi vzbujajo predstavo čaščenja. Po vsej verjetnosti mu zgolj prija hlad. Ko se kokoš napije vode, obrne glavo k nebu in nekdanji pobožni starši so otrokom rekli, da se Bogu zahvaljuje. A to so le ljubke predstave in projekcija človekovega občutja v živo naravo. Iz nekakšne duhovne prausedline pa takole privre na dan njegova skrita potreba po nadčloveškem, po presežnem.
Tja nas vodi čaščenje Jezusovega Srca.

Srce Jezusovo, usmili se nas.

natisni
PDF

9. Na vratih vere

Zaslužni papež Benedikt XVI. pravi, da so nam »vrata vere vedno odprta« (ap. p. Vrata vere). Na dan za Gospoda, na nedeljo, se naša vera krepi ob sveti maši. Za mučenca Grozdeta je bila evharistija - tako sveta maša kot sveto obhajilo - »sonce življenja«. Lahko bi še živel, res da že močno prileten. Odraščal je pa v času, ko so bile rane maše na petek in svetek že ob šestih zjutraj, ko je pridiga trajala najmanj pol ure in ko je bil ob nedeljah že ob dveh popoldne še tako imenovani krščanski nauk prav v vsaki fari. In cerkev se je spet napolnila z ljudmi, med njimi pa ni manjkalo otrok.
Take so bile nedeljske razmere naših starih staršev, ki so si večino verskega znanja pridobili iz poslušanja v cerkvi. Preostali nedeljski dan so porabili za druženje s sosedi in sorodniki; kmečke mame so otrokom zakrpale luknje; gospodar je stopil do kakih ozar in se razgledal po zoranih njivah. Telefona za splošno rabo še ni bilo. Kino in šport sta posrkala vase predvsem ljudi iz mesta. Na cerkvenih vratih je že marsikdo brez kake zavzetosti za vero vseeno še stopil čez njihov prag.
Zdaj že dolgo govorimo o razkristjanjenosti družbe.
Pred petdesetimi leti je papež Janez XXIII. prav zaradi te pereče stvarnosti sklical 2. vatikanski zbor. Ob njegovi visoki obletnici je sedanji sveti oče razglasil Leto vere, poudarjajoč njena odprta vrata za vsakogar.
Ta čas ima že vsak otrok svoj mobilnik, po internetu doseže zadnjo špranjo sveta. Bolj suvereno se suče po medmrežju kot po domačem dvorišču in si priklika na dan koristne in pogubne vsebine. Če se mu le zahoče, tudi duhovne. A te ga zanimajo najmanj.
Če bi Jezus danes živel na zemlji in če bi se odločil - tako kot nekoč - prehajati iz kraja v kraj, bi prav verjetno imel v avtomobilu tablični računalnik. V žepu ne-pogrešljiv mobilnik. To ni navrženo kot Odrešenikova karikatura. Papež sam pravi, naj Cerkev tudi z uporabo sodobnih medijev odpira vrata vere.
Vendar pa: Jezus je samo tisti Jezus, ki nam je poznan iz Svetega pisma. Tisti in tak nam govori vedno isto. Le mi se v odnosu do njega spreminjamo. Odprta vrata vere je natančno to, kar je tudi papež Janez Pavel II. izrazil z vabilom »Odprite vrata Kristusu«. Naš zasuk od stvari, ki nas raztresajo, k Njemu, ki podarja mir. Naši stari starši so ta mir znali ceniti.
Mi ga nadvse potrebujemo. Mir kot umirjenost v sebi in toliko zunanje tihote, da lahko drug drugega slišimo. Jezusove obljube Marjeti Alacoque kažejo natančno v to smer. Njihova središčna točka je molitev s čaščenjem božje usmiljenosti. Vključuje našo prošnjo za soljudi; za verne in neverne, za posvečene in za laike, za grešne in za svete, za bližnje in daljne in tudi za »oddaljene«, ki jim je bilo oklicano eno od prejšnjih namenskih let. Kaj če je nekaj krivde na meni in tebi, da se je medtem kdo iz notranjosti verskega kroga oddaljil na njegov obod?
Primož in Felicijan, mučenca za vero, omenjena na koledarju današnjega dne, sta bila nekoč zelo čaščena kot priprošnjika. Na včerajšnji datum rojeni Primož Trubar je sinova zaupal v njuno varstvo. Na vratih vere, namreč protestantske, sta trdno »stala inu obstala« oba.
Obenem, ko dihamo zrak ekumenizma, za katerega se je vneto prizadeval bl. Slomšek, nas mora samo veseliti, da skozi široko odprta vrata vere lahko zagledamo svoje krščanske sobrate kot enako zavzete iskalce smeri do Poti, Resnice in Življenja.

Srce Jezusovo, usmili se nas.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information