Vrtnice 2013

natisni
PDF

Z vrtnicami v leto vere

argaiv1958

Za vsakdanje junijsko branje je letos že drugo leto gospa prof. Berta Golob pripravila zelo dobro knjižico z značilnim naslovom Z vrtnicami v letu vere. Gre za pomemben prispevek za poglobljeno obhajanje leta vere. Posebna odlika vrtnic je povezanost z vsakdanjim življenjem, hkrati pa tudi s Svetim pismom in svetniki v mesecu juniju. Se razume, kot je za vrtnice normalno, je povsod v ospredju Srce Jezusovo in njegova neizmerna ljubezen do nas ljudi.

Knjigo lahko kupite v naši trgovini.

Vsak dan ob 20h bo spodaj objavljena nova "vrtnica" za ta dan.

 

natisni
PDF

30. Moliti za vse

Ali je z današnjim dnem vse končano? Je čaščenje sklenjeno in je vonj junijskih vrtnic oddehtel? So mar tudi šmarnice že pozabljene? Se je polegla naša vnema in smo zadovoljni, da smo nečemu zadostili? Bolj narodopisnemu kot verskemu. Bolj folklori kot verovanju?
Naj ne bo tako. Vrata vere so ostala odprta, da nam je omogočen dotok vetra, ki veje skozi večnost.
Človek potrebuje znamenja in čaščenje. Če ne časti Boga, časti malike. Tudi to leto vere pomeni za nas preizkušnjo. Jezus še vedno sprašuje: H komu pojdete? Če verujemo, da je on Božji Sin, ostajamo pri Njem (prim. Jn 6,69).
Z nami pojde skozi žitna polja. Učil nas bo spoštovati kruh. Zóril bo naše pridelke in nas učil deliti jih z drugimi. Če ga povabimo na svoj dom, ne bo odklonil. Če bi se delal, da gre dalje – kakor takrat v Emavsu – , moramo vedeti, da nas samo preskuša; kot že tolikokrat v življenju. Zato imamo izkušenj dovolj. Kadar koli nam ni bilo mar zanj, smo zašli s poti.
Mogoče čakamo, da se bo ves svetal kot nekoč na gori pojavil pred nami, da bi nikoli več ne podvomili vanj. Tako komunicira z mistiki, a ne zato, ker dvomijo, ampak zato, ker verujejo. Pred Favstino Kowalsko je zažarel z dvema pramenoma žarkov; belim in rdečim. Umetnikova podoba ni mogla poustvariti Favstininega doživetja; tudi mi se moramo zadovoljiti le s približkom resničnosti. Vse, kar gledamo v veri, je pogled s te strani. Pristnost je na drugi strani, kamor naša čutila ne sežejo. Sproti pozabljamo, da nas je Jezus na to opozoril, saj je dejal, da Boga ni nikoli nihče videl. Že v Stari zavezi je rečeno, da si je Mojzes pred božjo svetlobo zakrival obraz (prim. 2 Mz 3,6). Če gledamo v žareče sonce, tvegamo, da oslepimo. Izpostavljeni žarčenjem, nevarno zbolimo. Pred Bogom, neskončno bolj žarečim od sonca in nuklearnih moči, nam ne ostane drugega kot priznanje nepopolnosti in zahvala, da se nam približuje po znamenjih.
Poletje žari v omamnih lučeh. Nekatere so vaba in past. Poznajo jih stare mitologije. Pozna jih Sveto pismo. Preko dogodkov in zgodb nam sporočajo o pomembnosti odločanja. Lotova žena se spremeni v steber soli. Orfej se v ljubeči skrbi ozre, ali mu ljubljena Evridika še sledi, pa jo izgubi za vedno. Zvestoba in vztrajnost sta poplačani, omahovanje in predaja prinašata pogubo.
Leto vere, ki s poletjem vred ta čas sega v zenit, nas vodi mimo čeri sodobnega poganstva po preizkušeni poti drobnih odpovedi k zmagi nad samim seboj. Če smo se odločili káko TV oddajo ali brskanje po spletu zamenjati za redno družinsko molitev, smo zmagovalci. Redno prihajati k nedeljski maši namesto poležavati ali loščiti avtomobil. Koga obiskati, komu pomagati, se s kom spet spoprijateljiti. Naj postaja naše zaspano krščanstvo dejavno in živo. Tudi bolj veselo.
Mar niste mogli eno uro čuti z menoj (prim. Mt 26,40)? Med izzivi za poživitev vere je tudi predlog, naj bodo cerkve čez dan spet odprte za zasebno molitev. V naših okoliščinah, ki jih žal zaznamuje vandalizem, to pomeni, da bo v njih treba zagotoviti stalno navzočnost kakega molivca. Če bi bilo to težko doseči, bi kazalo na pičel uspeh leta vere. »Mar niste mogli odpreti vrat,« bi nam na vest trkal tabernakeljski Osamljenec. »Kam se vam tako mudi?«
Mesec čaščenja Jezusovega Srca se nadaljuje z redno mislijo Nanj; z jutranjim vzklikom »Vodi me, dobrotna Luč« vse tja do večernega Ave pod ponjavo zvezd. Čez prve petke od enega do drugega Gospodovega dne. Preko vsakdanje skrbi za kruh do trdnega zaupanja v Božjo pomoč. Brez bojazni, da bi v molitvi na koga pozabili; raje z vedrino, kakršno zmore majhen otrok, rekoč:
»Jaz molim za vse.«

Srce Jezusovo, usmili se nas.

natisni
PDF

28. Upočasniti korak

Ali imamo še izostreno uho za pesem zvonov? Ali sploh slišimo zvoniti angelovo čaščenje? Pred leti je od nekod prišla pobuda, naj bi na svoji poti ob opoldanskem zvonjenju za nekaj hipov obstali in tako izrazili povezanost človeštva v prizadevanju za mir. V deželah srednjeevropskega časa bi hkrati zastal korak na tisoče in tisoče ljudem. Predlog menda ni bil nikjer uresničen. Pokazal je pa na potrebo, ki jo vedno glasneje poudarjajo psihologi in terapevti. Izražajo jo z nasvetom: Ustaviti se!
Vsaj počitniški in dopustniški čas nam omogoča, da se nekoliko umirimo. Mimo so leta, ko je posebno mlade ljudi mikalo videti svet z avtostopom, zdaj ga spoznavajo na rednih šolskih ekskurzijah.
Že daljna preteklost pa je čas, ko je kdo peš poromal v Kelmorajn in se več mesecev ni vrnil. Domačim in prijateljem je z dolge poti prinesel odpustek: drobno svetinjico iz kraja, ki velja za zadnji dom sv. Treh kraljev. Peš je kdo poromal v Rim, v Večno mesto. Redki, zelo redki so videli Sveto deželo. A saj je bilo romarskih krajev kar v domačih krajih veliko, dokler jih nista zatrli trda roka in hladna pamet cesarja Jožefa II. Kljub vsemu jih je nekaj preživelo in vzniknila so nova. Romarstva ni mogoče zatreti.
Romar je pešec. Romar premišljuje. Prisluhne vsem zvonovom. Romar se odpove udobnosti. Želi se pokoriti. Romar je molivec. Ceni prejem zakramenta sprave v romarski cerkvi. Romar se gre na romanje prerodit.
Leto vere je spodbuda, da obudimo stari način romanja, če nam le zdravje to omogoča. Dolga, naporna hoja in pravi namen upočasnita hitenje. Zelo je pomembno, da to obliko vernosti približamo otrokom. Tem, če ne trenirajo za zahtevne športne panoge, noge zakrnevajo. Že nedeljski popoldanski obisk kakega hribca s cerkvijo jim pomeni napor. Vendar je vsak napor potreben, tudi če nima verskega ozadja. Na družinskem pohajanju se utrjujejo medosebne vezi. Otroci čez leta odkrijejo dragoceno doto, pridobljeno na takih poteh. Pokaže se v poznavanju krajev in v spominu na doživetje družinskega sobivanja zunaj stanovanjskih prostorov.
Dandanes se za to ponuja veliko več možnosti kot pred stoletjem, ko je družinsko idilo zaznamoval skoraj samo nedeljski počitek v prijetni senci, pozimi ob peči, in praznično romanje v kak božjepotni kraj. Kljub vsemu so preprosto preživeti dogodki globoko zaznamovali otroke in starše.
Ko zdaj vedno bolj glasno poudarjamo pomen medgeneracijskega odnosa, se moremo česa naučiti prav iz preteklosti. Česar danes starši zaradi razsutega delovnega dneva ne utegnejo na vzgojnem in verskem področju utrditi na delovne dneve, jim more uspeti ob koncu tedna. Le pravila družinskega življenja je treba urediti tako, da je prosti čas napolnjen s premišljeno izbrano vsebino. Navajanje že majhnega otroka na doživljanje narave in občudovanje stvarstva pusti v njem zelo močne vtise. To mu utrjuje temelj za kasnejše razumevanje sveta in življenja. Preprečuje brezbrižnost do družbenih in religioznih vprašanj. Mladega človeka presenetijo romarske cerkve s svetimi stopnicami; svetimi štengami, kot piše v starih zapisih. Začudeni so ob številnih votivnih podobah. To in še marsikaj drugega, kar srečamo na skupaj prehojenih poteh, je dediščina, tudi tako znamenita, da z vpraskanimi imeni na stenah dokazuje davno sled domačega jezika. Končno gre za spoznanje, da smo nekje doma in da je ta dom edinstven. Nikjer drugje ni ponovitve našega okolja, pa če bi obhodili ves svet.
Pogled v junijsko zvezdno nebo zadošča, da se zavemo, na kako majhnem drobcu vesolja, na tem zelenem planetu Zemlja, nam je popotni Galilejec zapustil uhojene sledi svojih božjih stopinj.

Srce Jezusovo, usmili se nas.

natisni
PDF

29. Niso od sveta (Jn 17,16)

Veliko vernih ljudi se danes veseli posvetitve novomašnikov. Pripravljajo se slovesnosti. Spregovorili so po radiu. Povedali so, kako in kdaj so zaslišali klic. Zdaj lahko vemo, ali se je kdo obotavljal in kdo je na krilih poletel h Gospodu. Vsi so se zanj odločili svobodno v svobodi.
Ni povsod na svetu tako. Mladi Li xian min bo v daljni deželi posvečen skrivaj. Maševal bo skrivaj po hišah pogumnih katoličanov. Pri vratih bo vedno nekdo na preži. Varovanje mora biti dovolj skrbno. Mladi Li in njegovi verniki so zvesti svetemu očetu. Ne spadajo med vernike državi podrejene Cerkve.
Dve podobi služenja: družbeno svobodna in družbeno zatirana. Obe zavezani zvestobi.
»Si res mene poklical?« se nemara še vedno sprašuje marsikateri duhovnik, ki že leta dolgo opravlja svoje poslanstvo.
Verniki naj se pa vprašamo, koliko hočemo in znamo ceniti njegovo pastoralno prizadevanje. Ali ga s svojim odnosom postavljamo na raven uslužnostnih poklicev, da ga poiščemo za krst otroka in za pokop umrlih staršev, zahtevamo od njega potrdilo za botra, kako spominsko odmaševanje na točno določeni datum, tudi če nas potem ni k sveti maši. In rečemo: »Ni mu hudega, je še vedno gospod.«
Ta »gospod« moli za nas, ko smo mi zanemarili osebno in družinsko molitev. Da je to resnica, pokažejo otroci, ki jih sicer še pošiljamo k verouku, a se mnogi ne znajo ne pokrižati in ne zmoliti očenaša.
Ta »gospod« se za nas kot z mlini na veter bojuje proti tokovom sodobnega poganstva in ostaja dostikrat sam s svojim Bogom, ponavljajoč psalmistov in Jezusov klic: Zakaj, zakaj si me zapustil (prim. Mt 27, 46).
Mar je ta »gospod« le še ostanek spoštovanja, ki so ga duhovniku stoletja izkazovali rodovi prednikov? »Težko je prenašati posmehljive poglede«, je javno v homiliji povedal redovnik, »ki sem jih na cesti deležen zato, ker sem duhovnik.«
Gotovo časov, ko je mati začela sina duhovnika vikati, ne bo nazaj. Mi vsi ne onikamo več svojih staršev. Medosebni odnosi so se temeljito spremenili. A to nas ne odvezuje od spoštovanja drug drugega.
Pomudimo se ob Jezusu. Skušajmo ga videti ob Genezareškem jezeru. Zamislimo se v njegov poskus. Začenja vabiti neke ribiče, naj pustijo svoje mreže in mu sledijo. Kdo pa pravzaprav je on? Kakšen zaslužek jim pa obeta? A vsi nadaljnji dogodki so nam znani.
Končno pa, saj vprašanje »si res mene poklical« velja za vse kristjane. Si me poklical biti dober oče, dobra mati, dober učitelj, dober delavec, dober kmet, dober vernik …? Torej si mi zaupal. Ne smem te razočarati.
Pa sem te. Razočaral sem te kot vzgojitelj, kot uslužbenec, kot redovnica, kot duhovnik, kot zakonec, kot politik, kot sanjavi mladostnik in kot onemogli starec. Vendar mi spet in spet prihaja naproti. Hodi okrog vode mojega blatnega jezera in me vabi k svoji studenčnici.
Obljublja in bo izpolnil.
Ena od Jezusovih obljub zadeva njemu posvečene osebe. Tudi danes posvečene novomašnike.
Nova maša je slovenskemu verniku pomenila tako veliko, da je tvegal izrabiti čevlje na poti do oddaljenega kraja slovesnosti. Takrat posebne molitve za svetost duhovnikov niso bile v navadi. Zdaj so, a ne zaradi navade, bolj zaradi potrebe. Če postanejo naša vsakdanja prošnja k Bogu, se nam ne bo zgodilo, da bi ostali brez posvečevalcev. Ni nam potreben poseben pogum kot marsikje v svetu preganjanim vernikom, le pravo razumevanje Jezusove velikoduhovniške molitve.

Srce Jezusovo, usmili se nas.

natisni
PDF

27. Darovi darovalcev

V letu vere naj bi okrepili sočutje do ljudi v stiski. Nobena velika nesreča ni, če marsikdo v tem poletnem naravnem razkošju ne bo videl morja ali pa dragih toplic, ker mu zanje primanjkuje denarja. Narava in zdravje sta  na voljo povsod, tudi doma. Sprehodi in krajši pohodi v okolico ne stanejo nič, okrepijo pa srce in duhá. Sočutje do človeka, ki si ne more privoščiti potovanja s turistično agencijo, je grešno, če hkrati ne čutimo nobene potrebe, da bi povabili v svoje vozilo onega, ki zaradi onemoglosti ne zmore več priti do farne cerkve. Stiske niso samo gmotne narave; posluh za neizgovorjene želje bližnjih si pa lahko izostrimo, ko se malo bolj zavzeto ozremo okoli sebe.
Vendar je tudi pomanjkanje gmotnih dobrin usodna nadloga. Lakota vodi v bolezen. Mraz prav tako. Ko skopnijo vsi prihranki in ni več sprotnega zaslužka, stopimo neizogibno na pot siromaštva. To lahko doleti kogar koli in takrat prizadetega ne zanima nobeno potovanje, le še to, kako si zagotoviti kruh. Zgolj od obljub se ne dá živeti. Nekdo mora priskočiti na pomoč. Ali človekoljubne ustanove in društva? Vsak, ki stisko opazi, in še zmore na kak način pomagati.
Naš čas pozna pojem donatorstva. To je ona oblika darežljivosti, ki priteka iz bolj polne vreče: od posameznikov, klubov, organizacij, podjetij. Na koledarju tega dneva pa najdemo ime sv. Eme Krške. Rojene v 10. stoletju na gradu Pilštajn, soproge bogatega mejnega grofa Viljema II., preizkušene z izgubo moža in obeh sinov, najbogatejše posestnice, kasneje živeče v samostanu benediktink v Krki, graditeljice cerkva in tega samostana, nedosegljive dobrotnice sirot povsod, koder je imela svoje posesti. Od vsega bogastva, razdanega za potrebe božjega in človeškega, ji je ostala le skromna redovna obleka. V preteklih rodovih v naših krajih zelo čaščena, njen grob v Krki pa ostaja romarski kraj. Ni le vzornica današnjih donatorjev, je zgled sočutne ljubezni za vsakogar. V času, ko so cerkveni in svetni dostojanstveniki, plemiči z visokimi naslovi, živeli odmaknjeni od podložnikov, je kneginja Ema obiskovala družine tlačanov, svoje služabnice pa je pošiljala k njim s košaro živil in obleke. Natančno tako kot tristo let kasneje sv. Elizabeta Ogrska. A zanesljivo nista edini.
Dobrosrčni milijonarji ubirajo danes drugačna pota do siromašnih ljudi. V dnevnih poročilih niso pogosto omenjeni. Sicer je pa rečeno, naj ne ve levica, kaj dela desnica (prim. Mt 6,3), kadar gre za dobrodelnost. Pomoči potrebni so vedno kje blizu, je dejal Jezus ob oni priložnosti, ko so se navzoči jezili zaradi potrate dišavnega olja (prim. Mr 14,7).
V resnici smo vsi kdaj potrebni take ali drugačne pomoči. Tudi Jezus je bil zanjo hvaležen. Ni pomembno, ali nam o tem poroča evangelij ali kaka legenda. Veronika s križevega pota ni omenjena v Svetem pismu, pa vseeno lahko verjamemo, da so se našli ljudje, ki so Trpečemu s čim pomagali sami od sebe, ne le prisiljeno kakor Simon iz Cirene.
Nemara se nam je pa že kdaj zgodilo podobno. Pomagali smo, a z malce nejevolje. In bili poplačani s kakim nepričakovanim spoznanjem. Taki so odsevi božje dobrote; Bog nas nagradi celo za tisto, kar neradi izpustimo iz rok.
Po Jezusovih obljubah nas spodbuja k čaščenju. Po zavzeto uresničevani evangelizaciji, h kateri nas usmerja vatikanski zbor s sprotnimi spodbudami, zmoremo  duhovno okrepiti sebe, občestva in družbeno področje. Srčika vsega je naša okrepljena vera. Z njo postane bolj pristna naša častilna molitev. Glasnejša kot prošnja postaja naša zahvala. Sočutje dejavno in samoumevno.

Srce Jezusovo, usmili se nas.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information