Šmarnično branje 13

natisni
PDF

Živeti z vero je drugače

Šmarnično branje, dveh avtorjev Urška Smerkolj in Peter Žakelj.

argaiv1958

Letošnje šmarnice želijo predstaviti vprašanja vere, s katerimi se srečuje verna družina danes. Zakaj hoditi k sveti maši, zakaj moliti, kaj pridobimo z zakramenti, kaj je greh, za kaj se je v življenju vredno truditi, zakaj se splača živeti z vero ... Šmarnice, ki so nastale v letu vere, želijo na ta in podobna vprašanja najti preproste, a jasne odgovore. Na ta način želijo biti opora otrokom pri njihovem iskanju, pa tudi spodbuda staršem, ki se pri izpolnjevanju svojega poslanstva večkrat znajdejo v zadregi.


Spoznali bomo družino Praznik.

natisni
PDF

31. Obiskanje Device Marije

Danes so se Praznikovi umaknili, da bi dali prostor Mariji in vam, dragi prijatelji, ki ste hodili k šmarnicam. Ob današnjem prazniku se spominjamo, kako je Marija pohitela k svoji sorodnici Elizabeti. Ko sta se ženi srečali, je med njima takoj stekla beseda o Bogu in njuni poklicanosti. Obe sta svoj vsakdan tesno prepletali z vero, zato je bilo njuno srečanje tako bogato, živo, veselo ... tako drugačno.
Živeti z vero, živeti drugače – to je povabilo naše nebeške matere Marije, to je povabilo letošnjih šmarnic, v katerih smo spoznali Praznikove in z njimi preživljali majske večere. Kakšni so se vam zdeli? So bili kaj drugačni?
Seveda so bili drugačni, boste rekli. Niso se veliko prepirali in vedno so se lepo pogovorili med sabo. V naših družinah je veliko več nesporazumov, veliko več prepirov in težje pridemo skupaj. Veste, vse to poznajo tudi pri Praznikovih. A raje kot da bi pisali o tem, kar sami še preveč dobro poznamo, smo vam z njihovo pomočjo želeli pokazati, da je živeti z vero mogoče tudi danes. Spomnimo se, kaj smo se ob Ivani, Luku, Jakobu, atu Jožetu in mami Mojci lahko naučili.
V prvih dneh maja so se Praznikovi ustavljali ob pomenu molitve. Povabili so nas, naj vzamemo svoje življenje zares. Dan, ki ga začnemo in končamo z molitvijo, je gotovo drugačen. V njem bomo lažje prepoznali Božje darove in izzive. Molitev rožnega venca ni preživeta. Praznikovi so nas učili, kako lahko ta molitev postane odgovor na mnoga vsakodnevna vprašanja. Pogosta molitev rožnega venca pa ni le princip atija Jožeta in mame Mojce, kot je menil Luka. Že papež Janez Pavel II. nas je k temu goreče vabil. V letu rožnega venca nas je takole nagovoril: »Gledam vse vas, bratje in sestre vseh stanov. Vas, krščanske družine, vas, bolni in ostareli, vas, mladi: vzemite znova rožni venec z zaupanjem v roke! Postajamo bogatejši in svobodnejši. V tej čudoviti molitvi se umirimo. Ko se zadržujemo v takšnem premišljevanju, zremo skozi te besede kakor skozi okno na življenje Jezusa Kristusa. Jezus postaja naš sodobnik; skupaj z njim hodimo in on hodi z nami; njegova življenjska pot postaja naša in naša postaja njegova.«
Koliko lepega, pa tudi težkega se je ta mesec zgodilo Praznikovim. Otroci so izvedeli, da je mami noseča. Luka je družini predstavil svojo Lucijo. Jakob se je moral spoprijeti s tem, da je za nekatere sošolce čuden, ker hodi k maši in ministrira. Ivana je zbolela. Ati se je vsem opravičil, ker je raztresal jezo ... V vseh teh doživetjih so Praznikovi skušali prepoznavati milosti zakramentov. In kaj so nas naučili? Krst nam dviga dostojanstvo, obhajilo ga utrjuje, birma pa nas vabi, da v Svetem Duhu potrjeni stopamo v svet kot Jezusove priče. Zakrament zakona ni le lep obred, ampak resna obljuba, ki jo je mogoče v globini živeti le, če prosimo Gospoda, da našo vsakdanjo nemoč – vodo, spreminja v pogum – vino. Prav tako potrebujejo Božjo pomoč duhovniki. Mašniško posvečenje je zakrament, ki jih utrjuje v poslanstvu in jim pomaga, da so lahko resnično Kristusove priče in apostoli. Tudi v bolezni potrebujemo pomoč. Zato bolniško maziljenje ni za smrt, ampak za življenje, da vrača zdravje in daje pogum za srečanje s prehodom na ono stran.
Sredi meseca so Praznikovi ugotavljali, kako hitro se lahko v hišo prikrade greh. Motovilil se je okoli zajčnikov in med sabo sprl Jakoba in Ivano, ki sta tekmovala, kdo ima lepše zajčke. Plazil se je okoli mize in otroke dražil z rogljički. Atija je čakal na vrtu, med čistilno akcijo pa se je greh skušal razbohotiti v hiši. A družinskega miru mu vseeno ni uspelo zrušiti. Praznikovi so sovražnika prepoznali še pravočasno, zato so ga lahko tudi premagali. Pomembno je, da imamo tudi mi oči na preži, da bomo lahko premagali greh v svojem življenju. In ne pozabimo:
- lenoba ni le brezdelje; leni smo tudi takrat, ko delamo tisto, kar nam je lažje;
- ni narobe, če pri sebi kaj občudujemo, a če pri tem pozabljamo, da je vse, kar smo, Božji dar, raste v nas napuh;
- jeza ni opravičljiva, z njo se moramo spopasti;
- lakomnost, požrešnost in nevoščljivost moramo neprestano premagovati s krepostmi: skromnostjo, zmernostjo in pozornostjo za stisko bližnjega.
Živeti z vero je drugače. In drugače je živela tudi Marija. Vse njeno življenje je bilo potovanje vere. Čutila je, da jo je Bog poklical v življenje, da je življenje Božji dar. Še močneje je začutila Božji dotik, ko je razmišljala o svojem poslanstvu in ko jo je Bog nagovoril, naj sprejme povabilo k Božjemu materinstvu. Marija je Boga vzela za res. Tako kot je on računal nanjo, je tudi ona zaupala njemu. Naredila je vse in rekla: »Glej, tvoja služabnica sem, kar morem, z veseljem storim.«
Nam pa danes ne ugaja služiti. A kdor služi Bogu, služi sebi. Svoboden je in vesel, ker ga Bog ljubi in ker zmore ljubiti sam. Marija je vzor vernice, ki vesela hiti k Elizabeti, da ji prinese sporočilo: »Srečala sem Boga.« Naj bo ta lik Marije, ki Elizabeti prinaša veselo sporočilo, posebna spodbuda letošnjih šmarnic. Jezusovo oznanilo – vera, ki smo jo prejeli – je tako velik dar, da ga želimo v polnosti živeti in veseli sporočiti drugim.

Marija, vesela oznanjevalka odrešenje svetu, prosi za nas.

Naloga:
Izdelaj svoj rožni venec in ga vztrajno moli. Naj ti molitev prinaša veselje v vsakdanjem življenju, v težavah pa naj ti bo v oporo.

natisni
PDF

29. Kakšna krona nas čaka?

Kot smo že slišali, je sreda pri Praznikovih poseben dan, dan ko se razletijo kot piščanci, kadar pride jastreb. Luka ima popoldan trening košarke, Jakob ima verouk in saksofon, malo Ivano pa ob sredah v vrtcu pobere stara mama, ki jo nato pazi do večera.
Luka pri košarki uživa, a v njihovem timu je precej nezdrave tekmovalnosti. To se je pokazalo tudi na današnjem treningu. Lukov nasprotni igralec je v obrambi ves čas kršil pravila, trener pa je bil slep za vse skupaj. Luka ni in ni mogel izpeljati zadetka in je zato izpadel neroda. To ga je bolelo.
Med tem je bil Jakob pri verouku. Spet je kot za stavo našel odgovor na vsa župnikova vprašanja. Strašno je užival, kadar je edini v skupini poznal pravilni odgovor. Zdelo se mu je čudno, da nekateri tako malo vedo o veri, vendar je pozabljal, da se pri sošolcih o teh stvareh doma ne pogovarjajo. Še k maši hodijo otroci večinoma sami.
Kako pa je popoldan preživela Ivana? Pri stari mami se je kot vedno imela lepo. Imela je vso pozornost in delala je lahko, kar je sama želela. Potem je bilo kar težko iti domov. Mama je že večkrat skušala razložiti babici, da ni dobro, da Ivano razvaja. A ta ji vedno odvrne, da se je pač nemogoče upreti tako prisrčnemu otroku.
Zvečer se je družina zbrala pri šmarnicah. »Samo še dvakrat,« so po maši računali otroci in morali priznati, da hoditi k šmarnicam le ni bilo tako naporno, kot so mislili na začetku meseca. Ker se ves dan niso videli, je med večerjo stekel pogovor o tem, kaj se je komu pripetilo. Sedaj je čas za pogovor o veri, a Luka je z mislimi še pri treningu.
»Kaj naj naredim, kadar sošolec goljufa pri igri, trener pa tega ne opazi in ga na koncu še pohvali,« vpraša.
»Luka, oprosti, da te ustavim tukaj,« odvrne ati. »Včeraj nam je za pogovor o skrivnostih skoraj zmanjkalo časa. Morda si danes najprej oglejmo skrivnosti, potem pa se na kratko pogovorimo o stvareh, ki jih pripovedujete. Ta teden je za vse precej naporen, ne smemo biti predolgi.«
»Ah, jaz bi se raje pogovarjal o čem bolj konkretnem, bolj življenjskem,« pripomni Luka. »Saj ni narobe, da smo ta mesec govorili o veri, ampak v šoli tega, kar govorimo tukaj, ne moreš živeti. Eno je teorija, drugo pa življenje.«
Saj zato se pa pogovarjamo, da bi se teorijo učili prenašati v življenje,« ga želi spodbuditi ati. »No, naštej skrivnosti častitljivega dela rožnega venca, pa bomo videli, kako jih lahko prenesemo v življenje.«
»Naštejem jih lahko, ampak ne vem, kakšno povezavo ima vse skupaj s šolo,« odvrne Luka in začne:
»Ki je od mrtvih vstal.
Ki je v nebesa šel.
Ki je Svetega Duha poslal.
Ki je tebe, Devica, v nebesa vzel.
Ki je tebe, Devica, v nebesih kronal,« konča Luka. Nato reče: »Joj, res se mi ne ljubi razmišljati o tem rožnem vencu. Polno glavo imam sošolca. Jezi me, da si lahko privošči takšno igro in je na koncu še pohvaljen.«
»Se ti res splača toliko jeziti nad stvarjo, ki je ne moreš spremeniti?« ga vpraša ati.
»Sošolec je tisti, ki bi se moral spremeniti. Tako je nemogoč!« se naprej jezi Luka.
»Morda. A kaj boš storil ti, če se ne bo spremenil?« vztraja ati.
»Nič! Saj nič ne morem,« odvrne Luka.
»Prav v tem je zame skrivnost častitljivega dela rožnega venca,« pove ati. »Uči nas, kako sprejeti, da se določenih stvari v življenju ne da spremeniti. Novo življenje pride v marsičem šele po smrti.«
Mama se strinja in doda: »Če bi Marija računala le na tukaj in zdaj, gotovo ne bi zdržala po križem. Mislim, da je lahko vztrajala samo zato, ker je verovala v vstajenje. Sicer bi zbežala ali pa bi se ji še zmešalo.«
»Hočeta torej reči, naj čakam na 'ferplej' v nebesih?« vpraša Luka.
Jakob se vživi v zadnjo misel in reče: »Igrati košarko v nebesih, to bo res zanimivo.«
Sedaj se predrami še Ivana: »Bogve, kako bomo v nebesih oblečeni?« se sprašuje.
Luka ju prekine: »Dajta no, zaenkrat smo še na zemlji. In tu na zemlji moramo živeti, delati, se učiti, hoditi na treninge in imeti opravka z nemogočimi soigralci ... Kaj naj bi tukaj z nebesi?«
»Če je z življenjem na zemlji vse končano, je bolj žalostno,« reče ati. »Nagrade za trud bi bile krivično razdeljene. Tako pa bomo v nebesih videli, kaj smo si v resnici zaslužili. Tam bodo krivice poravnane.«
»Tu nam ostane le to, da si prizadevamo, da mi ne delamo krivic,« ga dopolni mama. »Da bi lahko vztrajno gledali preko smrti v novo življenje, potrebujemo molitev. Skrivnosti častitljivega dela rožnega venca so nam pri tem resnično v pomoč.«

Marija, v nebesih nagrajena, prosi za nas.

Datum:
Na list napiši ali nariši, kaj bi v življenju rad spremenil, pa ne moreš. Pred oltarčkom v molitvi častitljivega dela rožnega venca Marijo poprosi, naj ti pomaga, da to sprejmeš.

natisni
PDF

30. Sveto Rešnje telo in kri

Jakob, ki v šoli svoje vere ne skriva, je bil spet tarča posmeha. Začelo se je v šolski jedilnici. Tudi tokrat se je pred malico pokrižal za blagoslov. Anže, sošolec, s katerim sta se pred kratkim sporekla o grehu, ga je začel zafrkavati z naivnežem in neumno ovco, ki se pusti vleči za nos. Anže, ki je vedel, da bo danes mimo njegovega bloka potekala slovesna procesija, je nato dražil Jakoba, da bo spet zvonil okrog cerkve in hodil pod nekakšnim baldahinom iz srednjega veka. Govoril je o telovski procesiji, ki jo vsako leto naredijo v župniji na praznik svetega Rešnjega telesa. Čeprav se je Anže malo brigal za cerkvene obrede, pa je z okna opazoval, kako so verniki peli, molili in nosili košarice cvetja. Jakobu je povedal, da se mu vse skupaj zdi naravnost neumno in zastarelo.
Jakob se je vrnil domov ves razdražen. Zvečer, ko so se odpravljali k maši in je vedel, da bo res zvonil ob monštranci, ki jo bo nesel župnik v procesiji, se je upiral, da ne bo šel ministrirat. Mama je kmalu razumela, za kaj zopet gre. Nič ni spraševala, le sočutno ga je opogumila, naj ne naseda tistim, ki se iz njega norčujejo.
Družina se danes iz cerkve vrača kar peš. Mama predlaga, da se lahko kar med potjo pogovorijo o veri.
Jakob ima vprašanje že na jeziku: »Čemu procesije okrog cerkve in skozi vas. Samo smejejo se nam in se iz nas norčujejo. Vera je naša osebna stvar, zakaj se moramo z njo izpostavljati.«
»Jakob, ko si dobil nov mobitel, si ga skril ali pokazal sošolcem?« vpraša mama.
»Seveda sem ga pokazal. Kdo ga ne bi?« odvrne Jakob.
Mama nadaljuje: »Kadar smo na nekaj ponosni, to radi pokažemo drugim. Tako je tudi z našo vero. Predstavlja nam zaklad in veselje nad njim želimo deliti z drugimi. V procesiji prosimo tudi za blagoslov kraja in izkazujemo svoje zaupanje v Božje varstvo. Zakaj bi torej vse to skrivali?«
»Zakaj le,« je Jakob še vedno razdražen. »Ker se sošolci vedno norčujejo iz mene.«
»Pa poglejmo nekaj drugega,« poskusi še enkrat mama. »Luka, ne zameri, če vzamem za primer vajin odnos z Lucijo. Se spomniš, kako sramežljivo si začel govoriti o njej. Najprej si celo skrival, da jo imaš rad. Potem pa je napočil čas, ko si jo želel vsem predstaviti. Mar ni bilo lepo, ko smo bili skupaj?«
Luka, ki mu je glede Lucije še vedno malo nerodno, odvrne: »No, seveda je bilo lepo, da je lahko prišla k nam. In vesel sem bil, da ste jo lepo sprejeli.«
»Z veseljem smo jo sprejeli,« reče mama. »Kaj pa, če je ne bi? Bi jo zato pustil?«
»To pa ne,« je odločen Luka, »ne bi je pustil, preveč jo imam rad.«
»No, Jakob, tak odgovor lahko daš sošolcu, ki te draži glede vere. Povej mu, da se tvoj odnos do vere ne bo spremenil, pa če se on na glavo postavi. Boš videl, da bo odnehal,« svetuje mama.
V pogovor se vključi Ivana: »V vrtcu rada pripovedujem o tem, kako doma molimo in kaj smo se doma pogovarjali. Tudi pokrižam se rada.«
»Ti si še premajhna, da bi razumela te stvari,« jo prekine Jakob.
Ivani je hudo. Vedno je premajhna.
Ati pa reče: »No, Jakob, saj te razumemo. Ne jézi se zdaj na Ivano. Vsak od nas doživlja vero drugače in s tem ni nič narobe. Preizkušnje pa pridejo vedno. Če bomo vero pokazali svetu, bomo zaradi nje gotovo tudi preizkušeni. Papeža Janeza Pavla II. so poskušali celo ubiti. Pa ni umolknil. Ker pa je čutil breme oznanjevanja, je trem delom rožnega venca dodal še enega.«
»Vem,« pohiti Jakob, »svetli del rožnega venca je dodal.«
»No, kar povej ga,« ga spodbudi ati.
Jakob pove:
Ki je bil krščen v reki Jordan.
Ki je v Kani naredil prvi čudež.
Ki je oznanjal Božje kraljestvo.
Ki je na gori razodel svoje veličastvo.
Ki je postavil sveto evharistijo.
»Ti si pa res od sile,« ga ati pohvali. »Mar ni škoda, da bi tega, kar znaš, ne delil z drugimi?« Jakob se rahlo nasmehne, ati pa nadaljuje: »No, pa na kratko poglejmo, o čem govorijo te skrivnosti.«
»Povzemajo Jezusovo življenje in delovanje,« odgovori Luka.
»Tako je,« potrdi ati in nadaljuje: »Si lahko predstavljate, kaj so ob teh dogodkih doživljali apostoli? Najbrž so se srečevali s podobnimi vprašanji kot mi danes. Se spomnite, kako se je Jezus na gori spremenil? Peter je želel najprej ostati kar tam, ko pa so odhajali, bi najraje vsem povedal, kako lepo je bilo na gori. Jezus pa je naročil, naj o tem ne govorijo.«
»Pameten je bil, vedel je, da se jim bodo smejali,« odvrne Jakob.
»Seveda,« nadaljuje ati, »niso še bili zreli za pričevanje, niso dovolj razumeli. A ko je vstal od mrtvih, jim je naročil, naj oznanjajo evangelij po vsem svetu.«
»In tu smo sedaj mi,« dopolni razlago mama. »Tudi mi moramo oznanjati. A zato, da bi lahko oznanjali, bomo morali vztrajno moliti. Tudi apostoli so se ob Mariji na oznanjevanje pripravljali z molitvijo. Svetli del rožnega venca nas bo opogumil, da bomo zvesti pričevalci evangelija.«

Marija, čudovita opora oznanjevalcev, prosi za nas!

Naloga:
V molitvi svetlega dela rožnega venca prosi Marijo za pogum, da svoje vere ne boš skrival, ampak jo boš vesel oznanjal drugim.

natisni
PDF

28. Zakaj trpljenje?

Še zadnji teden, ko gre pri Jakobu in Luku v šoli čisto zares. Potem bo bolje. Sedenje pri knjigah je mučno. Ivani je dolgčas, ker se Jakob ne igra z njo, Jakob je siten, ker za igro nima časa, Luka pa jezi, da se z Lucijo vidita tako poredko. Vsem postaja življenje pretežko. Ati se šali, da že sedaj komaj vlečejo svoje križe za sabo, kaj bo šele, ko bodo odrasli. Otrokom pa ni do šale. Zakaj si je Bog zamislil življenje, polno križev in težav, se sprašujejo. Če bi bila na njegovem mestu Ivana, bi bilo življenje ena sama igra. Če bi svet ustvarjal Jakob, bi bil vsak dan sončna nedelja, ko lahko človek skače zunaj po vrtu, teče na hrib, se igra z zajci in dela, karkoli hoče. Če bi Luka mogel vplivati na življenje, bi bila nebesa že tu na zemlji, Luka pa bi celo ljubo večnost klepetal in se sprehajal z Lucijo. A njihove sanje ne spreminjajo resničnosti. »O Bog, čemu vse to?« se sprašujejo, ko se od sanjarjenja zopet vrnejo vsak k svojemu križu.
Ivana in ati sta šla popoldan po rednih nakupih. Ko sta se zvečer vračala, sta naletela na hudo prometno nesrečo; razbit motor in dva rešilna avtomobila. Ivano je kar zmrazilo. Kaj če se kaj takega zgodi komu v njeni družini? Po večerji vpraša:
»Mama, zakaj je Bog dovolil, da se je na cesti zgodila nesreča?«
Mama odvrne: »Kaj pa če na to vprašanje odgovorita kar tvoja brata. Jakob in Luka, kaj menita, zakaj Bog dopusti kaj takega?«
»Joj, ne draži, mama, danes imam že tako vsega preveč,« je siten Luka. »Občutek imam, da je Bog podoben vama. Ima svoje principe, od katerih ne odstopi, pa tudi če pri tem vse polomi. Zakaj je to dobro, pa nimam pojma.«
Tudi Jakob bi se najraje jezil na Boga. Hkrati pa ne želi zamuditi priložnosti za pravilen odgovor. Razmišlja, če so se o tem kaj učili pri verouku. O trpljenju se niso dosti pogovarjali. A če pomisli na križev pot in na Jezusa, ki je iz ljubezni do nas sprejel svoje trpljenje, najde odgovor. Izstreli kot iz topa: »Bog dopušča trpljenje, ker nas ima rad.«
»Kaj pa potem protestiraš, da se moraš toliko učiti in nimaš časa za igro in drugo? Bog me ljubi,  si reci, pa te bo minilo,« ga Luka zabije.
Jakob ostane tiho, mama pa reče: »Ampak fanta, je res vse narobe s tem, da se morata učiti? Če se za dobre ocene ne bi bilo treba nič potruditi, uspeha ne bi znala ceniti. Če bi lahko ves dan počela le to, kar vama paše vama ne bi bilo več nič zabavno. Brez odpovedi in trpljenja tudi pravega veselja ne more biti.«
»Ampak, zakaj je Bog dopustil, da se je ponesrečil tisti fant z motorjem?« čaka Ivana na svoj odgovor.
»Tega ne vemo,« odvrne ati. »Le če zaupamo, da nas Bog ljubi, lahko počasi razumemo, zakaj dopušča neko trpljenje. Za družino bo, če je fant umrl, hud udarec. A tudi ta smrt ne bo zastonj, če jo bodo skušali razumeti, če bodo skušali zaupati Bogu. Bog daje odgovore, če vztrajamo v iskanju in v zaupanju.«
»Ampak to je vendar noro, tega človek ne more sprejeti,« se upira Luka.
»Ob torkih molimo desetke žalostnega dela rožnega venca. Prav ta molitev nam pomaga sprejeti in razumeti trpljenje. Mar ni Jezusovo trpljenje v človeških očeh največji nesmisel?«
»Kako so lahko umorili Jezusa? Kako so lahko bili tako grozni?« razmišlja Ivana.
»Bežali so pred svojo bolečino in jo povzročali drugim. Ljudje so čutili, da ima Jezus prav, ko jih spodbuja, da se morajo spreobrniti. A zaradi svojega napuha tega niso priznali. Jezus jih je vznemirjal, zato so ga umorili,« pojasni mama.
»Nič ne razumem,« prizna Ivana.
»Nič hudega,« odvrne ati. »Tudi odrasli težko razumemo vse to, še težje pa sprejmemo. Ko ne razumemo, moramo zaupati in moliti. Pa molímo danes prav v ta namen. Še prej pa poglejmo skrivnosti žalostnega dela rožnega venca. Kdo jih bo naštel?« vpraša ati in pogleda Jakoba, ki se po tem, ko ga je Luka spravil v zadrego, še vedno ni vključil v pogovor.
Jakob se nekoliko zbere in nato brez napake našteje skrivnosti:
»Ki je za nas krvavi pot potil.
Ki je za nas bičan bil.
Ki je za nas s trnjem kronan bil.
Ki je za nas težki križ nesel.
Ki je za nas križan bil.«
»Ob teh skrivnostih skušajmo razmišljati, čemu vsa ta Jezusova pot križa,« jih spodbudi ati. »Jezus bi se kot Bog trpljenju lahko izognil. Pa se mu ni. Sprejel ga je, da nam bi bil tako še bolj blizu. Trpljenje je – pa naj hočemo ali ne – šola življenja in ljubezni. Čeprav se sliši še tako čudno, kar je povedal Jakob, je res: Bog dopušča trpljenje, ker nas ima rad. Kadar se s trpljenjem konkretno soočamo, je to težko videti. V takih trenutkih nam ostane le vera, da nas Bog ljubi in nam hoče dobro.«
Mama Mojca doda: »Meni je glede tega v spodbudo Marija. Zdi se mi, da podobno kot mi tudi ona ni razumela, zakaj je dobro, da mora Jezus trpeti in umreti na križu. A je vztrajala pod križem. Prosimo jo, da bi zmogli vztrajno in potrpežljivo nositi svoje križe in z zaupanjem v Božjo ljubezen sprejemati trpljenje«.

Marija, vztrajna v trpljenju, prosi za nas.

Naloga:
Pomisli, kaj ti je v življenju najbolj težko in kaj ti želi Bog s tem sporočiti. V molitvi žalostnega dela rožnega venca prosi Marijo, naj ti pomaga da to sprejmeš.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information