prva gornja Dobravica Ig - sveti Jurij Iška vas - Sv. križ Iška vas - Sveti Mihael Kremenica Pijava Gorica Matena Sarsko Gornji Ig

 

CERKEV SVETEGA LENARTA NA GORNJEM IGU

(1498 – 1998)

 Kazalo:

 

Lega in opis vasi

        Gornji Ig je ena od enaindvajsetih vasi, ki v upravnem pogledu pripadajo novonastali občini Ig. V cerkveni organiziranosti pa je ves čas del ižanske župnije s podružnično cerkvico sv. Lenarta. S srednjo nadmorsko višino 650 m je najvišje ležeča vas v občini. Je gručasta hribovska vasica pod Krimom, ki se ob gozdni cesti, ki drži do kmetije Benko pri Ustju, stiska na zakraseli planoti severnega pobočja Kuclja (790 m). Pod vasjo se vije stara jugoslovanska vojaška (oskrbovalna) cesta Iška vas – Rakitna ( dograjena leta 1938) z odcepom na Krim (1107 m).

Vas s severne strani obdaja hrib Travnik (728 m) s pašniki in gozdovi. Na jugozahodu se dviga vzpetina Črtež (Četež,765 m), pod katero sta kapniški jami Velika in Mala Pasica. Na vzhodu je kraška polica z globoko travnato vrtačo Dol ( Du) in njivami, ki strmo pada v sotesko Iškega vintgarja.

Od Iga nas vodi asfaltna cesta skozi vas Staje, kjer na njenem koncu ostro zavijemo levo. Po rahlo vijugasti cesti preko skrbno obdelanih polj ižanskega vršaja pridemo do vasi Iška vas, ki je obcestno razpotegnjeno, lepo urejeno naselje. Pot nas popelje naprej do zaselka Mala vas, kjer se odcepi desno makadamska cesta, ki se strmo in vztrajno vijugasto vzpenja skozi gozdnat svet vse do Gornjega Iga in naprej na Rakitno.

           Oddaljenost vasi od Iga je 10,5 km, od Iške vasi 7 km in od Male vasi 5,8 km.

na vrh

 

Viharni vojni čas

 

Najhujše obdobje za Gornji Ig je bil čas velike italijanske ofenzive leta 1942. Po načrtu naj bi zajela skoraj celotno ozemlje ljubljanske pokrajine.

Ofenziva se je začela v četrtek, 16. julija 1942 ob 900 dopoldne, končala pa 4. novembra istega leta. Prva faza, ki je z vso silovitostjo trajala od 16. do 19. julija, je zajela krimsko-mokrško območje, ki ga je nadziral Šercerjev bataljon. Strašno je prizadela podkrimske vasi in njihove prebivalce.

Italijani so razpostavili in vkopali topove na polju blizu Palmetovih goric. Tu so postavili težke topove, na poti od Staj v Vrbljene pa lahke topove. Ofenziva se je začela s hudim topovskim ognjem, ki ga je spremljalo bombardiranje letalstva. Vas so obstreljevali s topovskimi in zažigalnimi granatami in jo hoteli porušiti do tal. Prebivalstvo se je v glavnem umaknilo iz domov v bližnje gozdove.

Mnogo huje kakor partizanske enote, čeprav so Italijani z veliko premočjo v orožju in moštvu, s topništvom in letalstvom ustvarili na bojišču pravi pekel, so trpeli civilni prebivalci. Ljudi so streljali, vasi požigali in ropali.7 Dne 19. julija ob 700 zjutraj se je začela druga faza – očiščevalna akcija obkoljenega in že osvojenega ozemlja. Zaključila se je 24. julija.

Okupator je izvajal strahovit teror. Morda je bil celo med najhujšimi v vsej ljubljanski pokrajini. Vzrok je iskati v pomenu, ki ga je agresor dajal tej »partizanski trdnjavi« v neposredni bližini Ljubljane in v dejstvu, da so bile te vasi prve izpostavljene besu italijanskih vojakov pri izvajanju povračilnih ukrepov proti slovenskemu ljudstvu.

Gornji Ig se je spremenil v gorečo baklo. Nebo je bilo polno granat podobnih mrtvim soncem, ki so sejale grozo, uničenje in smrt. Kar niso uničili topovi, so dokončali vojaki.

Med prvimi vaškimi stavbami je bila zadeta cerkev in sicer 16. julija 1942. Več italijanskih granat je razdejalo ostrešje ladje in prezbiterija, poškodovalo pa tudi zid. Vse domačije so utrpele ogromno uničenje.

Grozljiv je prizor, ko so se po končanem bombardiranju prestrašeni vaščani, korak za korakom iz zavetišča gozda približevali porušenim in kadečim se domačijam. Delo žuljavih rok je bilo v hipu uničeno. Prva se znajde mati. Ozira se naokoli, da bi rešila prgišče hrane za svoje lačne otroke. Zaveda se, da je kljub vsemu potrebno živeti in preživeti.

Ko so si vaščani nekoliko uredili bivanje, so v hipu pridrveli italijanski vojaki. Pokradli so vse, kar se jim je zdelo še uporabnega. Nekateri so bili zelo objestni. S trudom nabran živež so pred očmi otrok poteptali s črnimi škornji v prah. Dvanajstletnega dečka je v mlado srce za večno zarezala bolečina hudobije vojaka, ki mu je ošabno uničil birmansko uro, zanj pravo bogastvo in večletni sen.

Preživelim ni ostalo drugega kot povezati cule in si poiskati drugi dom. Kot so drobci granat padali široko naokoli po njihovih hišah, tako so se razselili daleč po slovenski zemlji, nekaj pa se jih je rešilo celo z begom v tujino. Vendar je vsak pred odhodom sklenil, da se po končani vojni vrne nazaj. Žal nekaterim te želje ni bilo dovoljeno uresničiti. 

na vrh

 

Povojno življenje

 

Težko pričakovana svoboda in z njo konec neznosnega trpljenja podkrimskega prebivalstva je v preživelih domačinih Gornjega Iga vzbudila željo po vrnitvi na svojo zemljo, k lastnim koreninam. Čeprav so začeli iz pepela, je obnova domov, ki je zahtevala mnogo naporov in sredstev, v petdesetih letih omogočila, da je življenje bolj ali manj normalno steklo.

Vas je začela dobivati prijetno podobo. Domačin, ki je na lastnih plečih občutil vse te grozote, je dejal: » Gornji Ig ne bo nikoli umrl. Če ga ni uničila vojna, ga ne bo nihče!« Iz teh besed sije klenost in upornost » tuzarjev« kakor so včasih, bolj za šalo, poimenovali domačine Gornjega Iga. 

Sami so naredili vodovod in javno razsvetljavo. Veliko so prispevali k izgradnji telefonskega omrežja. Povezuje jih sloga in skrb za vas.

na vrh

 

CERKVICA  SV.  LENARTA

  

Prva omemba

 

Cerkev sv. Lenart se v dokumentih, kot je do danes znano, prvič omenja leta 1498. Čeprav bi po cerkvenem prostoru in starosti vasi lahko sklepali, da je starejša, se bomo omejili samo na res dokazljiva dejstva.

V takratni Evropi je zadnje desetletje 15. stoletja čas velikih zemljepisnih odkritij, razgibane politične zgodovine, velikanov svetovne književnosti, znanosti in umetnosti, če se spomnimo samo nekaterih dogodkov. Slovensko ozemlje pa pesti drugo obdobje turških vpadov (1498 – 1500).

na vrh 

 

Nekdanja cerkvena zgradba

 

Nekdanja cerkvica je bila, kot pravijo nekateri domačini, zelo ljubka. Poskušajmo jo predstaviti na osnovi ohranjenih dokumentov in pričevanj domačinov.

Bila je enoladijske oblike. V dolžino je merila okrog 9 m in v širino 5 m. Višina pa je bila okrog tri in pol metra. Predstavljala je ubranost treh arhitekturnih slogov: romanike, gotike in baroka. Romanski preprosti ladji kot najstarejšemu delu celotne cerkvene arhitekture je bil na vzhodni strani prizidan gotski prezbiterij. Na zahodni strani ladje pa je bil v baroku dodan sedanji zvonik.

 

Ladja (5,8 m X 3.8 m) pravokotnega tlorisa je bila zidana z lokalnim gradbenim materialom. Stene so brez talnega podzidka. Debelina zidu je bila 0,65 -  0,70 m.

Tla so bila obložena s kvadratnim opečnim tlakovcem temno rdeče barve.

Svetloba je v ladjo prihajala skozi dve okni.

 

Prezbiterij (okrog 3 m X 3 m) je dodan kot samostojna arhitekturna sestavina na vzhodni strani pravokotne ladje. Zaključen je bil s tremi stranicami pravilnega osmerokotnika. Kratek oltarni prostor je navadno dokaz zgodnjegotskega porekla. Da je bil prezbiterij obokan nam priča zunanji talni podzidek, ki je znak zidanega obočnega sistema v notranjščini. Vrh talnega podzidka je bil poševno obdelan in globoko žlebasto izpodrezan.

Tla so bila obložena z opečnim tlakovcem kot v ladji, le vzorec polaganja je bil drugačen.

Na kamnitem podstavku je na oltarni mizi stal dokaj velik lesen kip sv. Lenarta, ki je neznano kam izginil. Kaj pomeni vklesana letnica 1656 na oltarni mizi iz črnega kamna, lahko samo ugibamo.

Pred oltarjem se je kamniti podest dolžine oltarnega podstavka in širine 90 cm dvigal 15 cm nad enotnim tlakom ladje in prezbiterija.

Prezbiterij je bil skozi odprtino slavoloka (višine 3,3 m v sredini in širine skoraj 3 m) povezan z ladjo.

Cerkev je imela streho z enotnim slemenom nad ladjo in prezbiterijem.

V notranjost cerkve je vodil glavni in edini vhod na zahodni strani pod zvonikom.

 

Zvonik (3,5 m X 3,5 m, višina 16 m ) kot tretji element celotnega stavbnega sosledja je bil prizidan k cerkveni ladji v baroku, ko so takrat na splošno cerkve dobivale zvonike. Natančnejših podatkov žal ni moč dobiti. Trije arkadni loki tvorijo zvonico, nad katero se dviguje sam zvonik, ki z dvema venčnima zidcema samo vidno nakazuje nadstropja. Pokriva ga streha piramidalne oblike z lepim križem na vrhu. V prostoru za zvonove sta v jarem vpeta dva bronasta pevca.

 

V ižanski kroniki za leto 1925 zasledimo :

 

"To poletje je podružnica Gornji Ig napravila dva bronasta zvona, ki sta bila vlita v združenih livarnah. Dne 20. majnika so jih slovesno pripeljali, 24. maja so bili pa še blagoslovljeni na Gornjem Igu. Večji tehta 817 kg, mali pa 267 kg. Denar so dobili s prodajo cerkvenega lesa, prispevki soseske in drugih vasi."

 

Zvonova imata lepo izdelane reliefne podobe in okrasje iz rastlinja. Na boku zvona imata upodobljen pas prepletajočega se listja in rozet.

Mali zvon ima na vzhodni strani v nekakšni pravokotni kartuši zapisan naziv izdelovalca, to je : Strojne tovarne in livarne Ljubljana. Spodaj je vidna številka zvona in sicer 1377 ter letnica izdelave 1925. Zgornji pas okrasja sestavljajo rastlinski listi z obešenimi lovorjevimi kitami. Zvon je prestreljen prav na vrhu, tik pri vpetju.

Večji zvon prav tako nosi ime izdelovalca: Strojne tovarne in livarne Ljubljana z evidenčno številko 1371 in letom izdelave 1925. Na ostalih straneh zvona (zahodni, severni in južni) so reliefne podobe svetnikov in Device Marije (na zahodni strani).

 

Ob priliki menjave ostrešja in kritine na zvoniku leta 1962, je bilo na starem tramu vrezano naslednje sporočilo:« Na binkošti 1925 smo dobili nove zvonove, ki bodo bingali, bongali. Likovič Ivan

 

 

Okoli cerkve se vidijo ostanki zidu, ki je že do tal porušen. Nekoč je predstavljal dokaj visoko  in močno obzidje, zidano iz velikih, delno obdelanih ali samo lomljenih skal. Na južni strani obzidja, nekako v višini zvonika, je bil obokan vhod.

Iz vizitacijskega protokola ljubljanskega škofa Rinalda Scarlichija izvemo, da sta v dneh od 21.do 23. julija 1631 leta on in njegov zaupnik Maximus Rigus opravila vizitacijo v ižanski župniji, torej tudi v podružnico Gornji Ig in sicer zadnji dan obiska.

Obiski škofov in njihovih namestnikov so bili tudi v poznejšem obdobju (1656, 1684,..), vendar je omenjena vizitacija v arhitekturnem smislu zelo zanimiva.

na vrh 

 

Propadanje svetišča

 

Cerkev je 16. julija 1942 zadelo več italijanskih granat. Streha je bila uničena. Na posameznih mestih je bil porušen tudi zid. Vaščan, s katerim sem se pogovarjal, ki je takrat videl, kako se cerkev ruši, si ni mislil, da je priča začetku pol stoletnega ( 1942 – 1997) propadanja božjega hrama. Pred očmi se mu je podrla cerkev, nikakor pa ne vera. V obraz, ožarjen od sonca in presoljen z lastnim znojem, se mu je vklesala guba, ki zrcali srčno rano in prizadetost.

Tako težko pričakovana svoboda je cerkvi prinesla propad. Revolucionarni duh novega časa ni imel posluha za njeno obnovo. Od notranjega inventarja se je ohranil le kelih in mašni plašč, vse ostalo je neznano kam izginilo. Dež in sneg sta bičala nezavarovane stene tako, da je omet povsem odpadel; delno se je ohranil le na zvoniku. V razpoke med kamni so se naselili martinčki in mahovi. Bolj ko se je vas obnavljala, bolj je nekdanja slikovita cerkev postajala razvalina.

Cerkev je samevala in se tiho pogrezala vase. Obiskovali so jo le dež in veter, sonce in sneg, nekajkrat na leto tudi g. župnik, pa še kakšen domačin, ki mu je žal, da mora pred pragom svoje hiše gledati onečaščen spomenik naših prednikov.

Leta 1952, ko so gradili pokopališče – grobnico žrtvam NOB, so uporabili kamne z obzidja okoli cerkve; od same cerkve pa so bolj malo vzeli. Tako si danes stojita nasproti dva spomenika grajena iz istega materiala. Med njima je cesta, ki ju ločuje in združuje, katera je potrebna obema.

Sivina ruševin je meglila upanje obnove. Gotovo bi se porušil tudi zvonik, če ne bi domačin izdelal novo ostrešje in ga vaščani na novo prekrili leta 1962. Kritino (pločevina) je daroval takratni ižanski župnik g. A. Bergant. Smreka, ki je rasla tik ob zvoniku, je vsako pomlad pognala svetlo zelene vršičke in kazala svojo živost; cerkev pa je ob tem času vedno izgubila kakšen kamen, ki se je odkrušil, zaradi preperele malte.

Razbohotilo se je grmovje in začelo pogubni ples okrog ruševin. Najodpornejše rastline so se zakoreninile že v tleh ladje. Zelenje bi za vedno prekrilo razvaline, če ne bi bila zamolkla prošnja po obnovi dveh zvonov uslišana.

na vrh

 

OBNOVA CERKVE

  

Želja po obnovi

 

Prvi poskusi ureditve svetišča so bili že v času župnikovanja g. C. Zajca. Takrat so nekoliko uredili okolico. Za kaj več pa ni bilo denarja niti prave volje in želje. Še premalo ljudi si je želelo obnove. Vendar iskrica upanja je vztrajno tlela dalje in prižigala srca vaščanom. Spontano se je krepila moč vere in odločenost povrniti cerkvici nekdanji videz in vlogo. O tej ideji so se že leta 1995 pogovarjali z župnikom.

Vendar so se najprej lotili obnove kapelice sv. Lenarta. Dela so lepo tekla in 8. septembra 1996 je g. župnik mag. Peter Štumpf slovesno blagoslovil obnovljeno znamenje vaške vernosti. Zbralo se je zelo veliko ljudi iz celotne ižanske fare in tudi od drugod.

Tistega jesenskega septembrskega dne leta 1996 so si vaščani dejali: » Cerkev mora biti do leta 1998 obnovljena, ko bomo praznovali 500-letnico njene prve omembe.« Želja po obnovi je vas še bolj povezala. Res da takrat ni bilo zbranega še niti beliča, toda obstajala je trdna volja domačinov oživiti skoraj povsem porušen božji hram, temelj njihove vere.

Prva pripravljalna dela so stekla. Slovo je vzela tudi tik ob zvoniku lepo rastoča košata smreka, ki je s svojimi vejami, vsaj tako se je zdelo, varovala zvonik pred podobnim razpadom kot ga je doživela ostala cerkev. Meseca aprila 1997 so domačini očistili ruševine in posekali grmovje. V maju so obnovili lesene podeste v zvoniku. Župnijski urad Ig kot uradni investitor se je skupaj z arhitektom in vaščani Gornjega Iga odločil, da cerkev obnovi v prvotni obliki in dimenzijah. Junija so bili izdelani prvi načrti in statični izračun. V nedeljo 7. septembra 1997 je slovesna blagoslovitev ohranjenega dela oltarne mize ( z vklesano letnico 1656) zaznamovala uradni začetek obnove svetišča.

Potrebni so bili številni ogledi, dogovori in sestanki med vaščani, arhitektom  in izvajalci, katere je g. župnik z organizacijsko sposobnostjo uspešno vodil, čeprav vedno ni šlo vse gladko. Finance, izbira izvajalcev - zlasti za gradbena dela, spremembe in tekoča problematika izgradnje; vse to je velikokrat zahtevalo hitre in točne odločitve in rešitve.

na vrh

 

Arhitekturna misel

 

To pot se ne bom spraševal o odgovornosti arhitekta, o njegovem pravilnem odločanju, ker kulturna stavbna dediščina pomeni za naš prostor kulturno tradicijo, ki nam določa nekatere bivanjske vrednote.

Kot arhitekt sem se skušal čimbolj približati zasnovi in verodostojnosti starega objekta v okviru danih finančnih možnosti.

Na podlagi dejstev, ki so bila zatečena na kraju samem februarja '97 in sicer zvonik, kamniti oltar, oltarna plošča datirana z letnico 1656 in delno podrti zidovi, na katerih so bili vidni ostanki obokov, sem skušal združiti in sestaviti celostno podobo podružnične cerkve sv. Lenarta na Gornjem Igu. Za informacijo moram navesti, da ni obstajala nobena fotografija starega stanja objekta.

Ob analiziranju objekta sem ugotovil zanimivosti, da objekt v svojem gabaritu nosi zapis pravilnih geometrijskih razmerij, ki so bila resnična veščina stavbarskih mojstrov preteklih dob.

Posebnost cerkvenega prostora je kamniti oltar in kamnita oltarna plošča datirana iz leta 1656 in njegova postavitev v prostor. Točna lokacija oltarja je na presečišču osi rebrastega oboka v prezbiteriju.

         Tako, nova doba bo pokazala ali je bila pravilna odločitev in veščina mojstrov ob rekonstrukciji pravi odgovor na sedanje stanje nove podružnične cerkvice sv. Lenarta.

Upam, da smo uspeli ponovno tu na Gornjem Igu združiti staro in novo, vzpostaviti novi dialog v krajinski podobi kraja in časa.

Vsem skupaj, ki so se trudili in aktivno sodelovali pri vzpostavitvi te ideje, se iskreno zahvaljujem, posebna zahvala za zaupanje v moje delo pripada prijatelju gospodu župniku mag. Petru Štumpfu. 

na vrh

 

Gradbena dela

 

         Po izdelavi projektov PGD, PZI in drugih dokumentov za obnovo cerkve, je bilo potrebno izbrati glavnega izvajalca gradbenih del. Zavedati se je bilo treba, da je obnova kamnitih zidov zahtevno delo, katerega morajo izvajati izkušeni zidarji. Zato izbira ni potekala povsem gladko, toda s pomočjo domačinov je bil izbran izredno dober zidarski mojster Marijan Kotolenko s.p., ki je s svojo ekipo izpeljal vse projektne naloge in dodatne zahteve arhitekta.

         Fizična gradnja se je začela skoraj na koncu gradbene sezone, to je 7. oktobra 1997. Najprej je sledil izkop sondažnih jaškov za pregled širine temeljev, globine ter kvalitete temeljnih tal. Ko je statik ugotovil njihovo ustreznost, so se začela dela pri sanaciji zidov.

 na vrh

 

Zidarska dela

 

            Potrebno je bilo odstraniti preperele dele zidu. Tako odkrušen kamen so uporabili za pozidavo manjših odprtin v zidu; večje pa je bilo potrebno zapolniti z betonom MB 15. Okna so se obetonirala in izdelale preklade z armaturo. Ko je bil ves zid zazidan in pozidan do ustrezne višine, so nad njim izdelali armirano betonsko vez. Na tej horizontalni vezi leži novo ostrešje. Sledila je izdelava stropa nad cerkveno ladjo in prezbiterijem. To je nov obokan armirani betonski strop in novi armirano betonski loki.

                Obstoječi kamniti lok, ki je z zadnjimi močmi kljuboval zobu časa, so porušili do pete loka in izdelali novega armirano betonskega v sklopu novega betonskega stropa.

         Opaženje stropa je bilo zelo zahtevno delo. Izdelati je bilo treba opaž za ločne nosilce z ločnimi stebričastimi podaljški s povezavo k zidu. Kljub temu, da je bila že pozna jesen in so se zelo mrzle sape podile z vrha Krima, pa je bilo delavcem kar precej toplo zaradi natančne izdelave opaža. Toda uspešno so premagali ta trdi oreh. V sredo, 29. oktobra 1997 so pripeljale »hruške« in betonirali so strop. To je bil lep sončen, mrzel in vetroven dan s temperaturo tri stopinje pod ničlo. Po 55 letih je cerkev spet dobila streho.

Vendar ni bilo časa za praznovanje. Zima je bila pred vrati. Na ognju so delavci segrevali vodo in premrle prste. Vsi so se ozirali v nebo za prvimi snežinkami. Kdo bo hitrejši: zima ali krovci?

         Omeniti moramo tudi žalosten dogodek. Dne 10. novembra 1997 so ponoči prišli na gradbišče nepridipravi in vdrli v gradbeno barako in povzročili škodo. Za take pa sv. Lenart verjetno ne bi izprosil razklenjenih okov.  

na vrh 

 

Notranji omet in fasada

 

Najprej je bilo potrebno opraviti čiščenje vseh kamnitih sten zaradi odstranitve preperele malte. To delo so opravili s pomočjo izpiranja z vodo pod zelo visokim pritiskom ( okoli 180 atm; 1 atm=101,325 kPa-torej 180 atm = 18,2Mpa). Sledil je obrizg notranjih in zunanjih sten ladje in prezbiterija ter zunanjih sten zvonika. Po grobem je sledil fini apneno cem. omet. Zahtevno delo je bilo ometavanje stropa v ladji, zlasti v prezbiteriju zaradi ločne zasnove.

na vrh

 

Obrtniška dela

 

Pri takšnem objektu jo potrebno kar nekaj obrtnikov. Vsi so se dela lotili strokovno in ga tako tudi zaključili.

na vrh 

 

Tesarska dela in krovska dela

 

Dela so bila zaupana firmi Krovstvo-tesarstvo ŽAGAR T. d.o.o., Iška vas. Strešna konstrukcija je dvokapnica s piramidalnim zaključkom zahtevne izvedbe nad prezbiterijem. S pomočjo domačinov so dela hitro ter varno potekala in kmalu je bila na slemenu pribita smrekica kot znak, da so vsi špirovci na svojih mestih.

Najmlajši »pomočnik« je bil majhen fantič Anže, ki niti še ne hodi v šolo. Korajžno in samozavestno se je po gradbenem odru povzpel na strop ladje. Zavedal se je, da se nekaj pomembnega dogaja in ni hotel manjkati. Morda bo šele čez čas doumel, da je bil priča dogodku, ki je zacelil eno, a veliko rano vojnih grozot, katere so njegovemu dedku uničile birmansko uro.

         Sledilo je prekrivanje s smrekovimi neskoblanimi deskami preko katerih so položili bitumensko strešno lepenko. Po letvanju so si že številne roke podajale opečne bobrovce. Bolj ko so hiteli, bolj je naletaval sneg. Škoda bi bilo v tej fazi končati delo zaradi muhaste narave. Toda sreča je na strani odločnih. Kljub temu, da se je marsikomu zanohtalo, niso popustili dokler ni bil položen zadnji slemenjak. Ladja in prezbiterij sta bila končno na suhem.

 

         Za advent so v cerkvi že postavili »ta prave« jaslice.

 

Nastopilo je leto 1998 - leto, ko naj bi bila cerkev obnovljena, saj bo praznovala 500-ti rojstni dan. Toda zvonik je bil še razkrit. Ali bo letos zima kaj prizanesljiva ? Čeprav narava v tem času počiva, je gradbišče pri cerkvi živo. V prvem mesecu novega leta so napravili na zvoniku novo ostrešje in kritino.

na vrh 

 

Kleparska dela

 

Kleparski mojster Miro Kastelic s.p. je od 27. do 31. januarja '98 oblekel zvonik z bakreno pločevino. Prav tako je z bakrom pokril strešino ob zvoniku.

Napraviti je bilo potrebno tudi žlebove, snegolove, itd.

 

Letošnja mila zima je tudi prispevala svoj delež k obnovi. Tako so januarja pridobili električni priključek in razpeljali električno napeljavo po cerkvi. Josip Jasnič iz Ljubljane je z upoštevanjem el. predpisov varnosti izdelal instalacije kvalitetno. Za izkop trase zemeljskega kabla so poskrbeli in ga tudi izvedli domačini. 

na vrh

 

Kamnoseška dela

 

Matjaž Šuštaršič in Janez Zore sta se najprej lotila izdelave in montaže kamnitih okenskih okvirov s štokano površino in gladkimi robovi. Nato je sledila izdelava kamnitega okvira (po posnetku obstoječih) v odprtinah zvonika – bifore. Kar predstavljajte si tovoriti težke okvire po strmih stopnicah zvonika.

         Iz starega okvirja sta napravila tudi ličen podstavek za Marijin kip, ki stoji na južni steni poleg slavoloka.

         Kamniti okvir in prag vhodnih vrat sta tudi nova, kar se vidi že po vklesanih letnicah na portalu, in sicer 1498 ter 1998. Vmes med njima pa so inicialke IHS.

Po zaključenih notranjih ometih so bila na vrsti tla. Tlak v cerkvi je iz opečnega tlakovca položen v cementni malti. Izkušeni mojster Franc Šuštaršič je natančno položil tlakovce in obrobo. Seveda pa so zidarji najprej izdelali hidro in termo izolacijo in armiran plavajoči estrih.

na vrh

 

Mizarska dela

 

Mizarska dela pri cerkvi sta opravila dva mojstra. Vsa okna je izdelalo Mizarstvo Robert Župec iz Iške Loke. Vhodna vrata in stopnice za dostop v zvonik je dobrodelno naredil in poklonil cerkvi Janez Brancelj iz Ljubljane (Vižmarje), sedaj upokojenec.

         Okna v cerkveni ladji so izdelana iz borovega lesa in zastekljena s termopanom. So enojna dvokrilna z dvema prečkama v krilu. Znotraj in zunaj so od vseh strani poševno lijakasto vrezana v steno. S tem je poudarjena masivnost stene.

         V prezbiteriju so nameščena tri enokrilna okna z lepimi vitraži, ki so zgoraj ločno zaključena. Prav tako so poševno vdelana v steno in s tem je pri majhni svetlobni odprtini doseženo največje zajetje zunanje svetlobe.

         Vhodna vrata so iz smrekovega lesa deščične izvedbe. Dajejo občutek masive in varnosti, obenem pa z igro poševnic izražajo toplino in zvedavost pogledati izza njih. Narejena so z izkušeno roko, ki jo je vodilo mehko srce.

         Stare stopnice v zvonik so že dotrajale. Zamenjale so jih nove enokrilne ravne z ograjo.

na vrh

 

Ključavničarska dela

 

Misliti je bilo potrebno tudi na varnost cerkve. Zato sta Anton in Zdravko Grmek, Iška vas 4a izdelala in montirala na okna zaščitne mreže, ki so prašno lakirana. S svojo reliefnostjo in razgibanostjo celo polepšajo okenske odprtine.

na vrh 

 

Slikarska dela

 

Vili Slovša, slikopleskar iz Iške Loke, je s svojim čopičem in spretno roko barvne želje arhitekta prenesel na cerkveni omet. Notranjost je pobeljena z apnom in živa belina daje svežino prostoru. Fasada je zaščitena s silikonskimi premazi odpornimi na vremenske pogoje, zlasti na vlago. Na zvoniku so izdelani šivani robovi.

na vrh

 

Rezbarska dela in oltar

 

Ob vstopu v cerkev se oko, po ogledu vseh novosti, nazadnje (ali najprej) ustavi na oltarju. Iz vidnih kamnov narejen masiven podstavek nosi oltarno ploščo iz črnega kamna z vklesano letnico 1656.

         V oltarni niši na podstavku stoji nov sv. Lenarta. Kip je delo kiparja in rezbarja Ivana Pavlinca.

 

Našteto je le nekaj najosnovnejših opravil. Ogromno pa je drobnih, očem manj vidnih, a prav tako potrebnih del, ki jih je potrebno narediti. Veliko teh »tihih« del so postorili vaščani sami, vsa pa so prostovoljna in radodarna – vse v želji, da dobi njihova cerkvica novi lesk.

         Vseh del ni bilo mogoče zajeti v knjižici preprosto zato, ker do roka za oddajo v tisk, niso bila opravljena ali pa še niti ne zamišljena.

avtor: Martin Hostnik

na vrh