prva podružnice povezave statistike zgodovina žegnanja cerkev dogodki duhovno vodstvo glasilo kje smo Napovedni koledar

 

 

Gospod Martin Hostnik je ob farnem žegnanju vsem župljanom poklonil izvod svoje najnovejše knjige "Cerkev sv. Martina na Igu", možen pa je tudi ogled na internetu. Knjiga je namenjena branju, vse ostale pravice so pridržane.

 

 

UVOD

Cerkev kot stavba obstaja na tem mestu že zelo dolgo. Korenine segajo morda v prva stoletja pokristjanjevanja Slovencev. Na Igu se pojavlja zelo star vikariat sv. Martina, ki bi ga glede na patrocinij in s kosezi naseljeni okoliš mogli datirati že v 10. stoletje. Dognano je, da je bil Ig že leta 1291 samostojen vikariat v okrilju šentpetrske pražupnije in vikar, stalni duhovnik, je bil tedaj neki Godfridus. Če je torej obstajal vikariat, je bila zagotovo tudi cerkev, ki pa se v pisnih virih tega časa posebej ne omenja. Kot cerkveno zgradbo zasledimo prvič zapisano leta 1361.

Gotovo je bila zgodovina Iga zanimiva in pestra. Velika škoda je, da je tukaj večkrat divjal požar, ki je marsikaj uničil, kar je bilo zapisanega ali postavljenega. Tak velik požar je bil npr. 4.julija 1672, ki je uničil Ig z župniščem vred. Morda je bila takrat upepeljena ali vsaj hudo poškodovana tudi stara župnijska cerkev, da so začeli zidati današnjo. Stavbenik je bil Gregor Maček, ljubljanski baročni mojster. Ižanska cerkev je mogla nastati precej sočasno kot njegova ljubljanska mestna hiša (1717-1718), nekateri strokovnjaki pa jo datirajo celo v leto 1711. Da je cerkev res njegovo delo je zagotovljeno s pismom šmartinskega župnika Urbana Caveliera ljubljanskemu škofu Leslie-ju okrog leta 1725. Delo je v mojstrovem razvoju pomemben in izrazit spomenik. Cerkev meri v dolžino 30 m, njena širina je 10 m, visoka pa je 13 m. Zvonik je visok okrog 40 m, širok 6x6 m.

V tlorisu je štiripolnemu pravokotniku ladje, pred katero stoji starejši (po Mačku le zvišani) zvonik, priključen pravokoten, križno obokan prezbiterij. Ladjine pole so deljene s pilastri na stenah in pasovi na banjastem oboku, v katerega so vrezane globoke svodnice. K predzadnjima polama sta prizidani dve prostorni kapeli. Bistvena novost, ki se pri Mačku še enkrat pojavi, je opustitev venca v notranjščini. Zaradi tega se prostor dinamično dviga do oboka, ni pa v razmerju do širine več tako visok, kakor ga je poznala arhitektura dvoranskih cerkva pred 1700.

 

CERKVENA ZUNANJŠČINA

Zunanja obleka cerkve je preprosta. Stene so obrobljene z lizenami. Cerkev nima več ločene višje strehe nad ladjo in nižje nad prezbiterijem, marveč enotno pokrivalo. S takimi spremembami je Maček na Igu ustvaril izredno lepo proporcionirano svetlo dvorano. Obe stranski kapeli pomenita obogatitev zasnove s centralizujočo tendenco.

Arhitektura cerkve se ni spreminjala vse do leta 1882, ko je zidarski mojster Faleschini zgradil novo zakristijo, ki se spontano zliva v stavbno celoto.

V jugovzhodnem vogalu cerkve je vzidan nagrobni rimski spomenik- ara (AIJ 147) višine 120 cm, širine 90 cm in debeline 60 cm iz podpeškega marmorja. Obe vidni površini nagrobnika sta obdani z ravnimi obrobnimi letvami, ena teh je prazna, druga pa je okrašena z delfinom nad valovi. Delfin, ki je znamenje boga Apolona, zaznamuje življenje, ki se začne in konča v vodi, od koder naj bi ljudje odšli v novo življenje. V cerkev je bilo vzidanih več rimskih spomenikov, vendar so jih odkopali in nekaj prepeljali v Ljubljano, ostali se nahajajo v zbirki ižanskega lapidarija v cerkvi sv. Mihaela v Iški vasi.

 

ZVONIK

Zvonik je starejša gradnja kot sedanja cerkev in je ostanek prejšnje cerkve, le da je zvišan. Z eno stranjo se naslanja na pročelno cerkveno steno oziroma je celo njen del, na drugi strani ga podpirata dva močna kamnita stebra. Med stebroma in steno je obočna povezava, ki ustvarja prijeten prostor (zvonica) za vstop v cerkev skozi glavna vrata. Vhod v cerkev krasi kamnit portal z letnico 1891.

Višina zvonika je okrog 40 m. Stolp ima šivane robove in venčne zidce med posameznimi "nadstropji". Vrh zvonika pokriva streha zvonasto-volutastega tipa. V strehi se kažejo vse finese in najnaprednejša stopnja oblikovanja. Zaradi postavitve ure pod streho zvonika se je morala ta polkrožno izbočiti.

Pod zvonasto streho teče močno poudarjen zidni venec. Na ozkem pasu - prstanu, nad tem delom strehe, so volute. Na vrhu je trikotniško zalomljena strehica, ki se nadaljuje v zaključno čebulico, kateri sledi jabolko in povsem na vrhu križ.

Nerazjasnjeno ostaja ime avtorja tega "prsta božjega" niti čas nastanka. Skozi stoletja kljubuje strelam in nevihtam in z zvonovi vztrajno vabi ljudi k bogoslužju in molitvi.

Zvonovi

Sedanje zvonove so farani kupili leta 1923. Pri livarju Samassu v Ljubljani so vplačali štiri bronaste božje pevce, ki tehtajo: 1819 kg, 892 kg, 562 kg in 360 kg. V letu 1980 so zvonovi doživeli elektrifikacijo in avtomatizacijo, za kar je poskrbel župnik iz Poljan nad Škofjo Loko.

 

OKOLICA CERKVE

Nekoč je bil prostor okrog cerkve sila svet kraj. Vse do leta 1778 je bilo tu zadnje počivališče ižanskih faranov. Tega leta se je pokopališče ukinilo in zgradilo novo v Grubenici. Simbolni spomin na nekdanje pokopališče predstavlja križ v kotu ob zidu na prostoru med cerkvijo in župniščem.

Na mestu, ki ga z dveh strani zapirata steni cerkvene ladje in stranske kapele, nas na grozote vojne opominja spomenik žene žalovalke, ki je bil 14.avgusta 1927 odkrit in blagoslovljen v čast padlim vojakom med prvo svetovno vojno.

Pomembna pridobitev je bila v letu 1973 asfaltiranje prostora med cerkvijo in župniščem, znižanje kamnitega zidu, v novejšem času pa ureditev žive meje v smislu odprtosti in prostorske parkovne prijaznosti.

 

CERKVENA NOTRANJŠČINA    -  virtualni ogled

Ko vstopimo v cerkev skozi glavna ali skozi stranska vrata (portal ima vklesano letnico 1894) začutimo duh baroka.

PREZBITERIJ z glavnim oltarjem iz druge polovice 18.stoletja, stranska oltarja, obe kapeli z oltarjema, prižnica in nenazadnje klopi dopolnjujejo baročno arhitekturo, v katero se nevsiljivo zliva cerkveni tlak, napravljen leta 1961 po načrtih arhitekta Ladislava Gajška.

Veliki oltar je verjetno nastal v neki ljubljanski rezbarski delavnici. Arhitektura oltarja spominja s stebri in pilastri ter z rastlinsko ornamentiko nekoliko na Jelovškov oltarni koncept. Omembe vredna je tudi atika, ki ponavlja motiv stebrov in krilnih volut. Figuram je vtisnila življenje vešča umetniška roka. Kipi izžarevajo neko zbranost, ki se zrcali v umirjenih obrazih, premišljenih, učinkovitih gibih in v sklenjenih obrisih figur. Posebej spregovori vitka postava Brezmadežne v atiki v družbi številnih angelov. Zelo tipičen okrasni element tistega časa so v atiki postavljene vaze s šopki cvetja.

V oltarni niši je kip sv. Martina v nebeški slavi. Obdajajo ga številni angeli. Ob straneh niše so do 2 m visoki in leseni, sedaj pozlačeni štirje kipi: sv. Nikolaj, sv.Erazem, sv.Frančišek Ksaverij in sv. Janez Nepomuk. Tabernakelj je iz leta 1880. Postavil ga je Fr. Zajc iz Ljubljane. Oltarno nišo v različnih koledarskih obdobjih pokrivata dve sliki velikosti 3 x 2 m. Ena prestavlja sv. Martina na konju, ko obdaruje berača; druga pa upodablja Mater božjo med angeli. Prva je delo Josipa Egartnerja iz Ljubljane, ki jo je naslikal leta 1849, renoviral pa l.1898 Franc Blaznik, ki je tudi avtor leta 1897 ustvarjene druge slike. Glavni oltar je bil domnevno prvič popravljen in pozlačen 1848 (Matevž Toni), drugič l.1880 (Franc Zajc), tretjič pa l. 1953 (Fr. Janežič iz Cerkelj).

V prezbiteriju visi nad vhodom v zakristijo tudi slika Križanega, velikosti 2 x 1 m slikarja Janeza Mihaela Reinwaldta (1660-1740) domnevno iz leta 1700. Slika ima zanimivo zgodovino.

Najosnovnejše zanimivosti prezbiterija zaključimo s krstnim kamnom. Njegov zgornji del, shramba za krstno vodo, je zelo star, kar nam priča napis: M.Georgius Schrieperus Can.Lab.Par.Igg.F.F. 1606. Še starejši je spodnji del, tako imenovani Mitrov spomenik brez napisa. Je rimska piramidalna štula iz podpeškega marmorja z dvema levoma, ki med šapama držita glavi ovnov.

Daritveni oltar proti ljudstvu je pridobitev novejšega časa, natančneje 8.11.1981, ko je bila njegova posvetitev.

Drugi del notranjega prostora pripada cerkveni ladji, ki je za stopnici nižja od prezbiterija.

CERKVENA LADJA ima kot najpomembnejši inventar oba stranska oltarja z njunima oltarnima slikama, kapeli z oltarno kompozicijo, prižnico, slike križevega pota, orgle, misijonski križ in lepe klopi.

Rezbarja obeh lesenih stranskih oltarjev ne poznamo niti letnice nastanka. Vemo le to, da ju je leta 1880 kipar Franc Zajc iz Ljubljane renoviral, v letu 1953 ju je restavriral podobar Janežič iz Zaloga pri Cerkljah na Gorenjskem. Oltarja sta dobila leta 1956 sliki Srca Jezusovega in Srca Marijinega, delo slikarja duhovnika profesorja Staneta Kregarja. Na desnem oltarju sta ob sliki še manjša kipa sv. Barbare in sv. Lucije; na levem pa kipa Marije in Janeza Evangelista.

K predzadnjima polama cerkvene ladje sta prizidani dve prostorni kapeli.

Oltar v kapeli sv. Uršule je lesen. Prvič je bil renoviran leta 1887 in zadnjič l. 1953. Sliko na oltarju je napravil l. 1897 slikar Fr. Blaznik. Poleg slike sta kipa sv. Agate in sv. Apolonije.

V kapeli sv. Družine je oltar iz črnega marmorja. V oltarni niši je slika, delo Franca Blaznika iz leta 1897. Poleg slike sta kipa sv. Petra in Pavla. Oltar je bil obnovljen 1887 in 1953.

Od notranje opreme v cerkvi vzbuja prižnica ubrani akord baročnega rezbarstva. Predstavlja tip poznobaročne prižnice z razgibano streho, polkrožnim balkonskim tlorisom, ki je podaljšan z štiriogelnim delom zaradi spremembe dostopa iz nove zakristije v letu 1884.

Pred tem se je moralo hoditi na prižnico skozi cerkev. Od stranskega oltarja Matere bolečin so vodile stopničke naslonjene na steno do prižnice.

Podaljšek prižnici je hvalevredno izdelal domačin Franc Štembal.

Ograja je valjasta in na polkrožnem delu ob spodnjem robu izbočena. Profilirani zgornji in spodnji pas ter v enakih presledkih ponavljajoči se pilastri spremljajo ograjo vzdolž oboda.

Prižnica nima noge, pač pa se z rahlo konveksnokonkavno obliko izteka v prisekani stožec.

Zgornji del prižnice se pričenja z ravno hrbtno leseno steno, na kateri "počiva" streha z valovito razgibanim in razčlenjenim ogredjem s čopasto draperijo. Osrednje in najvišje mesto na strehi zavzema putt s prtičem okoli ledij, ki stoji na podstavku podprt s tremi masivnimi volutami. Skoraj goli deček - putt drži v levici pozlačeno oblo, na kateri je postavljen križ. S kretnjo desnice plastično obvlada prostor in kljub svoji višini se čuti njegova prisotnost v cerkvenem ozračju.

Na ograji so upodobljene slike, ki so obrobljene s tankimi zlatimi polkrožnimi okvirji ( z vogali vbočenimi v slike). Slikar Franc Blaznik je leta 1897 naredil podobe štirih evangalistov z njihovimi simboli: vol (slika najbližja glavnemu oltarju) kot simbol evangelista Luka, orel kot simbol evangelista Janeza, angel kot simbol evangelista Mateja in lev kot simbol evangelista Marka. Knjige jim počivajo na kolenih. Luka in Matej se ozirata zamaknjeno in s prosečo kretnjo navzgor, Janez lista po knjigi, Marko zre v cerkveni prostor in s prstom kaže na besedilo v knjigi : "Sequentia Sancti Euangeli Secundi S. Marcum."

Po stenah ladje so razporejene slike križevega pota. Križev pot predstavlja zadnji del Jezusove drame; od Pilatove hiše do vrha Kalvarije. Skozi stoletja se je spreminjal in šele na začetku 18.stoletja se je križev pot (s štirinajstimi postajami) kot sklepno dejanje pasijona osamosvojil in razvil v samostojno obliko pobožnosti. Sedanji križev pot v cerkvi je umetniško delo ljubljanskega slikarja Antona Jebačina iz leta 1882. Okvirje slik je pozlatil zlatar Franc Toman, prav tako iz Ljubljane. Prvotni križev pot so premestili v cerkev sv. Križa v Iški vasi, kjer ga je leta 1886 slovesno blagoslovil p. Kalist Medič, vendar je sedaj shranjen v sosednji cerkvi sv. Mihaela, kjer čaka boljše čase.

Iz župnijske kronike razberemo, da so orgle lepšale bogoslužje že leta 1788. Izdelal naj bi jih gospod Jakob Gullau, po rodu iz Londona. Sto let pozneje sta brata Zupan (Ignacij in Ivan) iz Kamne Gorice postavila nove orgle kot njun opus št.21. Zaradi pustošenja prve svetovne vojne so bile te orgle leta 1925 obnovljene in modernizirane. Kot take so zdržale do leta 1994, ko so v Škofijski orglarski delavnici v Mariboru napravili nove-sedanje orgle. Več o tem lepem instrumentu lahko izveste pod "orgle".

V letu 1961 je sedanji tlak zamenjal starega, ki ga je mojster Matija Ozbič iz Kamnika naredi leta 1874 iz cementnih plošč. Načrt za novi tlak je bil zaupan arhitektu Ladislavu Gajšku, delo pa je bilo izročeno kamnoseku Kunaverju in ing. Bateliniju. Tlak je kombinacija marmornatih plošč in brušenega teraca. Ob birmi na Igu 1961 je celo g.škof pohvalil tlak, češ, "da takega še ni v naši dekaniji."

Misijonski križ, ki je nad stranskimi vrati, so postavili štirje lazaristi kot spomin na misijon v letu 1883 (7.-19.maja).

Kot zanimivost omenimo še klopi iz let 1883 z izredno lepimi izrezljanimi stranicami.

 

VZDRŽEVALNA DELA

Da se stavba ohranja v tako dobrem stanju je bilo potrebno v vsem času pravočasno in sprotno vzdrževanje. Zasluga gre duhovnemu vodstvu, enako pa faranom, ki so z voljo, molitvijo, prispevki in delom izkazovali živo vero in željo ohraniti cerkev sebi v čast in naslednjim rodovom v ponos. Naj naštejemo samo nekatera večja dela in investicije v 20.stoletju:

1952 - prekrivanje strehe, novi žlebovi

1953 - beljenje notranjosti (stene in strop - tudi 1989), restavriranje vseh petih oltarjev,  očiščenje slik

1954 - beljenje cerkvene zunanjščine in barvanje pločevine na stolpu in strehi (tudi 1979).

1969 - nova dvojna okna

1971 - izvedeno centralno ogrevanje cerkve

1988 - prekrivanje strehe z novo opeko

1989 - ureditev nove razsvetljave v cerkvi

1991 - nova fasada na cerkvi

 

 

pogled z zvonika orgle